Hvaležnost je eno zelo fajn čustvo. Osvobaja.
Ko smo v stanju hvaležnosti, nimamo potrebe, da bi druge sodili ali obsojali, ker smo zaposleni s tem, da v sebi občutimo stanje globokega miru, ki mu lahko rečemo tudi hvaležnost.
Zelo pogosto pozabimo, da smo lahko za marsikaj hvaležni?
Sama pogosto parom, ki se pritožujejo eden čez drugega, čez službe, čez naporno starševstvo in druge izzive sodobnega skupnega družinskega in partnerskega življenje malce izzovem s tem, da jim naštejem, za kaj vse so lahko hvaležni. Tako recimo preverim, če so vsi zdravi, tudi otroci? So, torej smo v prvi vrsti lahko hvaležni za to, da imamo zdrave otroke in da smo tudi sami bolj ali manj zdravi. Par ima redni in dobro plačani službi, se pravi, da je lahko hvaležen za redne mesečne prihodke. Ima vikend na morju in ima možnost brezplačnega zimovanja in smučanja pod zasneženimi gorami. Vsi njuni starši so še zdravi in še nekako pri močeh, da občasno čuvajo vnuke. Oba imata dobre prijatelje, s katerimi se dobivajo na skupnih praznovanjih in potovanjih, se pravi je fino biti hvaležen za solidno socialno mrežo, ki daje pomemben faktor občutka varnosti v temle norem tempu življenja. Imata izobrazbo in vsak po dve roki in delujoče možgane. Če sumariziram: partnerja imata vse pogoje, da bi lahko mirno, varno in urejeno živela, torej je za vse to treba biti hvaležen.
Boste vprašali zakaj pa je treba biti hvaležen?
Zato, ker tako bolj začneš ceniti, kar imaš, premoreš in tako lahko ozavestiš svoje notranje intelektualne in emocionalne potenciale. Torej, kar preostane našemu opisanemu paru je, da začneta odgovorno in namensko delovati tako, da pričneta postavljati svoj partnerski odnos na nove in zdrave temelje, kar se učimo pri meni v Svetovalnici. Mnogi pari so pri tem zelo uspešni!
Idejo za današnji članek mi je dala moja stranka izpred nekaj let, starejša prijetna gospa s Primorske, ki me je pred nekaj dnevi poklicala in rekla, da se na hvaležnost vse preveč pozablja. Da je žal vse samoumevno in da ljudje sploh ne pomislijo, kako se lahko za vsako malenkost malce potrudimo za sočloveka in smo hvaležni eden drugemu, da se imamo. Z njo se globoko strinjam, saj opažam, da nosi samo občutenje hvaležnosti eno takšno močno emocionalno intonacijo. Da v miru svojega srca občutiš, da je vse popolnoma v redu in prav tako kot je.
Kar te moti in te boli, se aktiviraj in začni spreminjati, da se bosta sčasoma tudi ta bolečina ali moteči faktor preobrazila v nekaj, kar bo spet lahko kreiralo občutenje hvaležnosti.
Sama sem pogosto hvaležna za mnoge stvari.
Hvaležna sem za sebe, da sem se skozi leta življenja in različnih izzivov oblikovala v osebo, kakršna sem si všeč, pa še kar naprej delam na sebi in brskam po svojih programih in prepričanjih, a z zavedanjem, da jih lahko sprejmem in nato preoblikujem tako, da mi bodo po novem služili.
Hvaležna sem za materinstvo in za čudovito unikatno hči.
Hvaležna sem za svoje poslanstvo, da lahko pomagam in svetujem mnogim parom, posameznikom in družinam.
Hvaležna sem za to, da sta oba starša živa, zdrava, čila, hudomušna, nasmejana in zadovoljna.
Hvaležna sem za dva ducata mojih res srčnih prijateljev in prijateljic, s katerimi delim svoj čas, energijo in ljubezen.
Hvaležna sem za to, da sem zdrava.
Hvaležna sem za vse težke trenutke, bolečine, padce in izzive, ki mi jih je Življenje metalo predme, saj so me okrepili in naredili takšno kot sem.
Vsak večer, preden zaspim, grem v mislih skozi dan in sem hvaležna za popolnoma vse kar se mi je zgodilo tisti dan, tudi če je bilo kaj neprijetnega. Me je očitno opozorilo, da ni nič samoumevnega! In vsako jutro, ko se zbudim, sem hvaležna za dan, ki je pred menoj.
Kaj pa vi? Ste kaj hvaležni? Trenirajte jo, hvaležnost.
