5 stopenj žalovanja

Žalovanje je proces, ki se nam vsem zgodi, ko doživimo bolečo izgubo ali tragedijo.

Med čustveno najbolj močne izgube štejemo smrt drage osebe, ločitev ali razpad partnerske zveze, izguba službe, odhod odraslih otrok na svoje, torej sindrom praznega gnezda pa še nekaj drugih sprememb, ki so posledica nepredvidljivih dogodkov, a nas vseeno pahnejo v proces žalovanja. Seveda vsaka oseba doživlja žalovanje na njej lasten način, teh pet stopenj je zgolj okvir.

Danes si poglejmo pet stopenj, ki so najbolj pogoste ob izgubi

Zanikanje je prva stopnja, ko se sploh ne moremo soočiti s tem, da smo priča izgubi. Tole so stavki, ki jih uporabimo: »Saj ni tako grozno, saj sva bila večino časa srečna«, »Se mi zdi, da sva bila kar trdno povezana« ali pa tale »Je kar trdo delala na najinem zakonu«. Na prvi pogled niso tole stavki, ki bi karkoli zanikali, kajne? A v njih se skriva bolečina.

OGLAS

Druga stopnja je lahko stopnja jeze. Ob izgubi nas lahko v prvi vrsti preplavi sveta jeza, ko za vso našo bolečino krivimo druge, saj je tako najlažje sam sebi zlagati, da mi nismo krivi težkega čustvenega stanja, v katerem smo se znašli na primer po ločitvi. Stavki, ki spremljajo fazo jeze so lahko »Bil je res ena velika baraba!«, »Vedno gledaš zgolj na lastne koristi!« ali »Še žal ti bo!«.

Tretjo stopnjo lahko opredelimo kot pogajanje. Grožnja bližnje izgube nas že pritiska na srčka, na primer, ko razmišljamo o ločitvi. Skušamo se čustveno pogajati, lahko bi temu rekli tudi čustveno izsiljevati. Breme strahu in neznanega, če se odločimo za razhod nas sili v to, da skušamo tudi malce popustiti. Najbolj značilni stavki so »Če se ne boš držal najinega dogovora, se bom ločila«, »Prejšnji teden sem prihajala domov mnogo bolj zgodaj kot poprej in kako mi lahko očitaš, da mi ni mar?« ali pa »Oprostila sem ti, da si me udaril«.

Četrta stopnja je stopnja depresije, torej žalosti. Pogosto nas celotno telo boli od čustvenih izzivov in strahov, zlasti ko smo res globoko prizadeti in ne vidimo lučke na koncu tunela. Naša komunikacija na tej stopnji lahko poteka takole: »Mogoče pa ima prav«, »Moram ostati z njim zavoljo otrok« ali »No, vsaj službo imam v redu«.

Sledi peta stopnja sprejemanja oziroma nekako se vdamo v usodo ali pač poiščemo izhod, ker drugače ne vidimo rešitve. »Še vedno te imam rad in te zapuščam, ker se ne morem več kregati s tabo«, »Vem, da sem delala napake in mi je res žal« ali »Želim ji vse dobro in upam, da bo srečna drugje«.

Da, stopnje se mešajo, težko je točno določiti kdaj nastopi katera, ker je odvisno od stopnje naše prizadetosti in žalosti. Skozi žalovanje se pač moramo prebiti tako ali drugače, saj se mu ne moremo izogniti. Ko to vemo, se verjetno sedaj sprašujete, zakaj je tako težko? In vas zanima koliko časa traja bolečina ob žalovanju kajne?

Odvisno je od posameznikovega čustvenega ustroja, od že nabranih življenjskih izkušenj, od stopnje osebnostnega razvoja in od želje se iz te bolečine kaj naučiti, da si ne bi enakih vzorcev ponovno kreirali. In ja, potrebno je odžalovati svojo bolečino in žalost. In to toliko časa, kot je potrebno. Nikar ne hitite, saj ne morete pritisniti na noben gumb, ki bi vam omogočil olajšanje. Vse ima svojo vlogo, tudi žalost in bolečina. Nikar se ju ne ustrašite.