Dr. Maté pravi, da je čisto prvi korak, da pomagamo otroku z ADD, ta, da okrepimo varnost njegovega odnosa s starši. Proces, s katerim starši otroku pomagajo, da se počuti varneje, bolj gotovo v odnosu, postane veliko lažji in manj frustrirajoč, če starši razumejo protivoljo in naredijo, kar lahko, da sprostijo njen kronični primež, v katerem ima otroka.
Staršem, ki se ne zavedajo, kako deluje protivolja, se lahko zdi, da protivolja izvira iz otroka kot namerno izzivanje njihove avtoritete ali preizkušanje meja. Sledi boj za premoč.
Če so taki spori pogosti, postane protivolja uveljavljena kot otrokov samodejni odziv na vsako vrsto starševskih pričakovanj. Kronična protivolja bo zapletla in izničila veliko njegovih odnosov z drugimi ljudmi, tako kot uporna drža do vsake avtoritete in vseh pravil, o čemer poroča veliko odraslih z ADD.
Obstajajo načini, kako odnos zavarovati pred protivoljo oziroma kako omilimo dinamiko protivolje.
1. Naj bo navezanost na prvem mestu
Protivolja se močno poveča, če se otrokova navezanost na starša zmanjša, ter se omili, ko se navezanost izboljša. Veliko manj verjetno je, da bo otrok nasprotoval nekomu, katerega bližino in stik ceni, kot nekomu, s komer se prepira.
2. Ne zamešajte uklonitve za prostovoljno »lepo vedenje«
Lahko ustvarimo navidezno tesno navezanost, tako da otroku grozimo ali z njim grobo ravnamo, vendar se v resnici zgodi, da se otrok oklepa starša iz strahu pred zavrnitvijo ali kaznovanjem. Protivolja bo vrela podtalno in prišla na površje pozneje.
Otroci, pri katerih obstaja največje tveganje za težave pozneje v življenju, so otroci, ki se počutijo tako ogrožene, da njihova protivolja popolnoma potihne.
Številni pridni fantki ali pridne punčke odrastejo v depresivne in razrvane odrasle.
3. Ne jemljite otrokove neposlušnosti osebno
Starši, ki otrokovega nasprotovanja ne jemljejo osebno kot izzivanje njihove avtoritete, se izognejo boju za premoč, v katerem vsi izgubijo. Če starši protivolje ne jemljejo osebno, kot da je usmerjena proti njim, ne sodelujejo v krogu pritisk–protivolja–večji pritisk–večja protivolja. Ne zahtevajo, naj otrok upraviči svoje vedenje, ki ga še sam ne more razumeti. Ne pristanejo v položaju frustracije in pripisovanja krivde.
4. Naredite prostor za nekaj upora v odnosu
Včasih je nasprotovanje pač treba pričakovati. Ko mora starš enostavno izvajati več nadzora in uporabiti več prisile kot običajno, je treba predvideti odziv v obliki protivolje. Starš lahko ostane osredotočen na to, kar je treba narediti, ne da bi bil presenečen ali osupel zaradi otrokovega upora.
To ne pomeni, da mora biti po otrokovo, ampak samo da se starš ne odzove z besom ali nemočjo, ki prispeva k sporu. Na voljo je prostor, kjer otrok lahko izrazi upor, ne da bi bil odnos ogrožen.
5. Spustite se samo v tiste prepire, v katerih starši moramo zmagati
Dr. Maté pravi, da se je ob številnih priložnostih spustil v glasne prepire z enim ali drugim od svojih otrok glede zadev, ki se mu, gledano nazaj, zdijo popolnoma nepomembne. Do številnih nesoglasij med starši in otroki pride zaradi manjših zadev – kot so na primer, kateri plašč obleči, kdaj odnesti ven smeti, ali bo za večerjo jabolko ali popečen kruh.
Ko je razmišljal o teh scenah, je ugotovil, da jih je povzročila večinoma njegova neprožnost. Taki špetirji o nepomembnih razhajanjih samo zakoreninijo protivoljo in spodkopavajo starševsko avtoriteto. Otrokovo samodejno nasprotovanje bo še večje in za prazen nič.
6. Spodbujajte besedno izražanje
Namesto da poskušate obvladati otrokovo protivoljo, mu pomagajte najti bolj sprejemljive načine za izražanje upora. Recimo, da otrok na staršev ukaz odgovori z nesramnimi, nesprejemljivimi besedami. Namesto da kaznuje izražanje, moder starš pokaže nekaj empatije do upora. »Ni ti do tega, da bi ti danes ukazovala. Zaradi tega si hotel narediti nasprotno od tega, kar sem rekla. Vidim to. Ampak naslednjič hočem, da mi to poveš, ne da bi uporabil tiste zmerljivke.«
Tako starši otroka povabijo, naj izrazi upor na družbeno primeren način. To storijo tako, da otroku pomagajo simbolizirati občutja s tem, da jih ubesedijo. Občutij, ki so izražena neposredno, ni treba udejanjiti z destruktivnimi fizičnimi vedenji. Ko otroci začnejo uporabljati besede, so manj prepuščeni na milost in nemilost svojim vzgibom.
Zdaj lahko izrazijo občutje, ga dajo iz sebe, kjer ga lahko vidijo. Starši pa jim lahko stojimo ob strani. Rečemo lahko vsaj: »Ja, vem. Razumljivo. Ne pričakujem, da ti je do tega.«
Otrok veliko lažje uboga, ko ve, da vsaj razumete, kaj doživlja.
V nadaljevanju knjige Raztreseni um dr. Maté predlaga tudi, da starši priznamo, da smo tudi sami lahko včasih trmoglavi; da se z otrokom po dogodku vedno pobotamo; in da pri otroku spodbujamo samodisciplino, namesto da ga nadziramo.
V svoji knjižni uspešnici Raztreseni um >> razblini mit, da je motnja pozornosti genetskega izvora, in nam vlije pravo upanje ter ponudi nasvet za otroke in odrasle, ki s to motnjo živijo.
Pripravila: Kaja Regula
