Ste že spoznali človeka, za katerega ne bi mogli reči, da dela nekaj narobe, celo nasprotno, zelo je predan, neškodljiv, pravičen in dober, ampak pušča grenko sled za sabo. Vedno se izmuzne s svojo dobroto, moralo, pravičnostjo in skromnostjo, tako da mu ni mogoče nič očitati, a nam vedno daje občutek dolžnosti, občutek slabe vesti ali nezadostnosti. Zakaj se počutimo slabo, ko smo v bližini takšnih ljudi? Zakaj se drugi počutijo slabo, ko smo takšni mi?

Kakšno masko nosi ego, da ga ni mogoče prepoznati? Morda tvoj ego nosi masko Moralnega pravičnika, Dobrotnika, Perfekcionista ali Razsvetljenega duhovneža? Kakšen izgovor, obnašanje ali vrednoto uporablja, da ga ne opazimo?

Ego se obleče v nedolžno ovčko in čaka pred vrati, da ga spustimo notri. Morda ga spustimo vedno znova, ker verjamemo njegovemu nedolžnemu videzu in potem dovolimo, da pustoši po našem življenju. Morda je čas, da egu snamemo njegove maske in pogledamo resnici v oči, kajti le tako se bomo lahko rešili njegovih zvijač.

OGLAS

Kakšne so maske našega ega in kaj je njihov pravi obraz:

MORALNI PRAVIČNIK vedno ve kaj je pravično – ne le zanj, za vse ljudi. Ob tem ima močno potrebo po tem, da svoje mnenje podeli s svetom. Včasih samo tako, da naglas komentira večerna poročila in se razburja pred televizijo ali deli svojo razsodbo na socialnih omrežjih in raznih debatah ali pa se udeležuje večjih akcij in javno obelodani svoje mnenje, ki je ponavadi zelo zacementirano. To pa ga večinoma dela zelo agresivnega, jeznega in negativnega.

Čuti se poklicanega, da zbudi slepe množice in jim pove, da se jim dogaja krivica, je tisti, ki se postavi na stran šibkejših in se zanje požrtvovalno bori. Njegove sodbe so večkrat poenostavljene in idealizirane.

Včasih celo namerno opreza za krivico, da bi lahko pokazal svojo moralno vzvišenost. Meni, da je prebujen in da mora ljudi popeljati v pravičnost, s tem, da drugim pove, kako se morajo prehranjevati, kateri ekonomski sistem je najbolj pravičen, kako morajo tretirati določene družbene skupine, v kaj morajo verjeti, kaj je za njih dobro…

Čeprav spoštujem ljudi, ki svoje življenje posvetijo ozaveščanju in iskanju pravice za boljši jutri, hkrati menim, da mora biti vsak, ki to počne zelo pozoren na lastna čustva in odnos do drugih ljudi. Pravičnik meni, da so njegova jeza, nestrpnost, ošabnost, vsiljivost, zagrenjenost, nepotrpežljivost in cinizem, normalni, samo zato, ker mu je težko ostati ravnodušen ob vsej krivici, ki jo vidi in vseh teh neumnih ljudeh, ki nočejo spregledati. Tako pa pogosto postane ravno to, proti čemur se bori – nestrpen in nepravičen.

Kadarkoli se v življenju srečaš s pravičnikom, se ne spuščaj v prepir z njim, ker ponavadi ne obrodi sadov. Preprosto se umakni ali ga z nasmeškom poslušaj. Če mu želiš povedati nasprotno mnenje, naj ne bo polno vznemirjenja. Če se s pravičnikom pravdamo o pravici, na koncu sami prevzamemo njegovo obnašanje.

Kadarkoli pa naš lasten ego obleče masko pravičnika moramo vedeti, da nikogaršnja razsodba ni absolutno pravilna. Svet je potrebno najprej sprejeti, zato, da bi ga lahko spreminjali. Najbolj pomembno pa je, da najprej začnemo pri sebi. Vedno lahko pokažemo pot z zgledom, ki nikogar ne obsoja. Svoje mnenje pa izrazimo brez negativnih čustev. To je zame tudi najboljši način, da bomo slišani in ne bomo v ljudeh vzbudili še več odpora in nerazumevanja.

DOBROTNIK pomaga preden ga kdo prosi za pomoč. Vedno je poln nasvetov in vedno ve kaj je dobro za nas. Kadarkoli naredi nekaj dobrega za nas, nam na koncu ostane nedoločljiv občutek dolžnosti, da mu moramo za njegovo pomoč in dobra dela povrniti. In včasih je ravno to njegova edina motivacija, pomoč pa je pravzaprav sekundarnega pomena. V ozadju njegove dobrote veje podzavestno pričakovanje, da bo pohvaljen in da bo nekdo to opazil. Če je njegova pomoč zavrnjena ga poprime žalost in užaljenost, svojo pomoč pa nam rad “vrže naprej”.

Dobrotnik si na primer s svojo pomočjo zagotavlja, da mu drugi, zaradi občutka dolžnosti, nikoli ne morejo reči ne, tudi kadar si to želijo. Včasih pa pomoč in dobroto uporablja za doseganje nadzora in potrebe po tem, da je nekdo od njega odvisen in ga vedno rabi. Hkrati pa težko razume, da to, kar misli, da je dobro zanj, ni dobro za vse ljudi.

Naprimer tašča, ki na vsak način želi pomagati mladi družini, se pojavi na vratih s svojimi nasveti in pomočjo, še preden jo kdo pokliče in to potem uporablja kot izgovor, da jo ne moremo zavrniti in da ima vedno vse pod kontrolo.

Torej, kadar vam na vrata zvoni dobrotnik, mu morate postaviti zdravo mejo. Se zahvaliti za njegovo pripravljenost, potem pa razložiti, da boste zmogli sami. Biti moramo nežni, a hkrati jasni. Kadar predolgo zadržujemo v sebi svoje občutke, govorimo “ja”, ko bi radi rekli “ne”, to lahko vodi v čustven izbruh.

Kadarkoli pa se v dobrotnika spremenite vi sami, morate vedeti, da je včasih edina prava pomoč, ne pomagati. Kadarkoli se odločite za pomoč, poglejte vase in se vprašajte: “Zakaj to zares počnem?”
Če že pomagate, naj bo to iz srca, brez očitajoče energije in potrebe, da nam mora biti za vse povrnjeno na način, kot smo si mi zamislili. Dobro se z dobrim vrača, za to bo poskrbelo Vesolje. Vi se lahko oddahnete in pustite ljudem dihati, pustite, da se znajdejo sami in pomagate, šele ko vas za to prosijo sami.

ZASKRBLJENEC nas vedno opozori, da ga skrbi za nas, kar načeloma ljudje radi slišimo, a kadar nekoga skrbi preveč, to za nas postane zadušljivo, za njega pa škodljivo. Skrb je nekaj, kar jemljemo kot dokaz ljubezni, ker to povezujemo s svojo vrednostjo. Ampak kadar zaradi skrbi za nekoga drugega ne moremo spati, ne moremo jesti, se sprostiti, ko zaradi tega izgubljamo kvaliteto življenja, to ni več nekaj lepega.

Skrb je strah, kar ni najboljša energija, ki jo pošiljamo nekemu človeku. Ponavadi gre za pošiljko črnih scenarijev in raznovrstnih strahov, ki jih projiciramo na nekega človeka. Neutemeljena in paranoična skrb je neproduktivna in utrujajoča za tistega, ki ga skrbi in tistega, ki je tarča skrbi, čeprav se zdi, kot da s tem počnemo nekaj dobrega.

Zaskrbljenec skrb vedno potencira in nas svari, kar včasih občutimo, kot da za seboj vlečemo težko breme. Skrb deluje zelo demotivacijsko, čeprav se zaskrbljenec opravičuje, da nas želi le zaščititi pred najhujšim.
Otroci na pretirano skrbne in posesivne starše odreagirajo tako, da želijo pred to energijo uiti. Skrb najeda njihovo otroškost in spontanost. Takšni otroci lahko kasneje postanejo uporniški ali pa zadušeni.

Čeprav se sliši kruto in to zelo težko priznamo, je v ozadju zaskrbljenosti, čeprav naj bi se nanašala na drugega človeka, pravzaprav naša sebičnost. V prvi vrsti nam ni pomembno doživljanje drugega človeka, ampak nas pravzaprav skrbi, kaj bo nekaj pomenilo za nas.

Naprimer če se našemu bližnjemu nekaj zgodi, bi sami zaradi tega trpeli bolj, kot bi trpel ta človek. In ker bi bolelo nas, želimo to preprečiti. Ne skrbi nas za drugega, ampak za nas. To je ego, ki se tako dobro zamaskira v podobo ljubezni, da mu vsi po vrsti nasedemo.

Torej kadar nas nekdo ves čas zasipa s skrbmi, moramo dvigniti svojo energijsko vibracijo, da ne pademo več pod njegov vpliv in energijsko dušenje. Kadar pa nas popadejo skrbi za nekoga drugega, poskušajmo vzpostaviti zavedanje, da človeku najbolj pomagamo s tem, da smo pozitivni, medtem, ko skrb ni dobra energija. Trenirati moramo zaupanje v Življenje in Višjo ureditev. Tako se zmanjša tudi naša zaskrbljenost.

SRAMEŽLJIVI OPAZOVALEC se nikoli ne izpostavlja, ampak vedno hrepeni po pozornosti. Opazuje od daleč, premisli preden nekaj reče, težko se vklopi v družbo, a si želi, da bi ga kdo kljub temu opazil. Seveda je sramežljivost zelo naravna in prikupna, a le kadar v ozadju ni strategije našega ega.

Sramežljivi opazovalec nikoli ne bo očitno iskal pozornosti, a jo bo želel pridobiti na drugačen način, ki bo deloval kot nasprotje iskanja pozornosti. Na zabavi se bo umaknil stran od drugih in čakal, da ga kdo pogreša, da kdo vpraša kaj je narobe, da se nekdo ukvarja z njim, kot nekom, ki potrebuje posebno tretiranje. Nekom, ki je občutljiv, nežen in sramežljiv, da se mu morajo drugi prilagoditi.

Čeprav na prvo žogo deluje simpatično, takšno obnašanje ljudem postane naporno, ker se ob sramežljivem opazovalcu ne morejo sprostiti. Ves čas imajo občutek, da se ne počuti dobro, da ga morajo nekako vključiti v družbo, da rabi pomoč …

Sramežljivemu opazovalcu je v resnici zelo pomembno kako izpade in to, da ga drugi opazijo, čeprav se to prepleta s sočasnim pomanjkanjem samozavesti. Sramežljivi opazovalec ima o sebi mnenje, da morajo ljudje z njim delati v rokavicah in da je svet preveč krut zanj.

Kadar nam torej sramežljivi opazovalec ves čas povzroča občutek, da moramo govoriti namesto njega, da ga moramo voditi za roko in vključevati v družbo, to počnimo samo dokler nas to ne bo začelo dušiti in obremenjevati.

Kadar bi mu radi pomagali poiskati kontakt z ljudmi, ga opogumiti in se z njim pogovoriti, to naredimo, a včasih se mora potruditi tudi sam. Če mu boste vedno vi priskočili na pomoč, bo njegova strategija sramežljivega opazovalca vedno padla na plodna tla. Morda jo bo začel opuščati ravno takrat, ko na ljudeh ne bo več delovala.

Kadar pa mi sami postanemo sramežljivi opazovalec, se poskusimo tega zavedati in se premaknimo iz vloge nebogljenega akterja. Tvegajmo, naredimo napako, poskusimo tudi, če bi se bilo najlažje umakniti. Ljudje bodo bolj opazili naš trud in našo pripravljenost, kot pa naše igranje sramežljivega “outsider-ja”.

PERFEKCIONIST išče popolnost in vedno postavlja visoke standarde. Je strog ocenjevalec, ki ga je težko zadovoljiti. Kadar se nečesa loti, bo to pilil do popolnosti in prej ne bo odnehal. Njegova visoka merila ga potiskajo do skrajnosti njegovih sposobnosti, zato je lahko pri tem, kar počne, zelo uspešen. Prav to pa uporablja za opravičilo, ko je zaradi perfekcionizma do ljudi okoli sebe preveč kritičen, nepotrpežljiv, nepopustljiv in pikolovski. Prav tako pa je vse to lahko tudi do sebe.

Perfekcionist se lahko znajde v zagati, ker stvari ne morejo biti vedno popolne, tako kot tudi on ne. Takrat je do sebe zelo strog in krut. Ideja, da mora vse narediti perfektno, ga dela nemirnega, nezadovoljnega in napetega. Vedno vidi, da bi nekaj še lahko izboljšal, da mu nekaj še manjka. Bolj kot na svoje dosežke, je skoncentriran na to, kaj mu še manjka do popolnosti.

Prav zaradi tega včasih pretirava in ne zna poiskati zlate sredine. Bodisi preveč dela in se izčrpava, ali pa se nečesa sploh ne loti, če ne more biti popolno. Njegova pričakovanja so zelo visokoleteča, zaradi česar je večkrat razočaran. Pri postavljanju svojih meril, si večkrat pomaga tako, da se primerja z drugimi.

Ljudje se okoli njega redko počutijo dovolj dobre in sprejete. Rad daje opazke, pripombe in nasvete za izboljšave. Vsakič ko to naredi je njegov čut za popolnost potešen, drugi ljudje pa se počutijo nezadostne. Rad kontrolira stvari in vse želi prilagoditi svoji viziji popolnosti.

Kadar naletimo na nepopustljivega perfekcionista, njegovih opazk ne jemljimo preveč osebno. Sledimo njegovi viziji dokler ne gre v skrajnosti.

Če pa sami zapademo v vzorce perfekcionista, potem moramo razumeti, da popolnost ni vedno dosegljiva in se moramo nehati mučiti s tem. Včasih moramo stvari le sprejeti takšne kot so in biti zanje hvaležni, brez da jih izboljšujemo. Popolnost je iluzija našega ega, saj stvari že so popolne, takšne kot so.

SKROMNEŽ ima o sebi slabo mnenje in to poudarja s svojo skromnostjo, ki pa je večkrat le navidezna. Skromnež bo ob vsaki priložnosti poudaril, da ni tako dober in da mu je nekaj uspelo le zato, ker je imel srečo. Kadar ga bo kdo pohvalil se bo komplimenta branil ali bo postregel s protiargumenti.

Zamahnil bo z roko in pomanjševal svoje dosežke, češ “ah, kaj pa je to kaj takega”. A čeprav bo vztrajal pri svoji skromnosti, bo v resnici rad videl, da mu drugi ljudje ne popustijo in mu povedo kakšne kvalitete vidijo v njem. Bolj ko poudarja, da je zanič, bolj ga drugi ljudje prepričujejo, da je super. Na takšen način želi slišati potrditev.

Večkrat je lažna skromnost zavita tudi v neke vrste flegmatičnost ali strah pred uspehom ali neuspehom. Nekdo ves čas zanika svoje sposobnosti, ker noče nositi odgovornosti, ki pride z njimi.

Rad reče, da želi le preprosto življenje in da noče nič več kot ima. Čeprav recimo trdi, da mu položaj in denar ne pomenita nič, je to le izgovor, da mu ni treba razvijati svojega potenciala in premagati svojih strahov. Vidi naprimer avto, ki mu je všeč in pod pretvezo skromnosti zatrjuje: “ah, saj jaz tega nočem, jaz sem zadovoljen s svojim starim avtkom.”, čeprav bi ga rad imel.

Skromnost in pomanjševanje sebe deluje bolj moralno od nadutosti. A pravzaprav ni velike razlike med nekom, ki se ima za najboljšega ali med tistim, ki se ima za najslabšega. Oba sta se oklicala z “naj” in mislita o sebi, da sta nekaj posebnega.

Zato, kadar opazimo nekoga z masko lažnega skromneža, ne nadaljujmo s komplimenti, če jih ta ne sprejme in kaj hitro bomo naleteli na presenečenje v njegovih očeh.

Če pa sami opazimo, da v lažni skromnosti pomanjšujemo svoje sposobnosti, potem moramo vedeti, da smo lahko za svoje sposobnosti hvaležni, brez da jih dajemo v nič. Realno ocenjevanje sebe in svojih dosežkov, brez potrebe, da nam drugi to vrednost dvigujejo, se imenuje samozavest.

RAZSVETLJENI DUHOVNEŽ je z duhovnim udejstvovanjem pridobil nove sposobnosti in novo znanje, hkrati pa je na osnovi tega pridobil tudi nov duhovni ego. Duhovni ego si nadene masko duhovnih sloganov in spiritualnih veščin, zaradi katerih duhovnežu ego še bolj zraste, saj misli, da se nikoli ne moti in da je bolj napreden od ostalih. Kadar pokaže, da nekaj ve ali zna, je opaziti ton hvalisanja in ponosa.

Ker pri tem ne zna ostati ponižen, spiritualnost postane le nova maska ega, zaradi katere se mu zdi sprejemljivo, da misli, da le on pozna resnico.

Duhovnež sebe postavlja zelo visoko v duhovni hierarhiji, ostale pa vidi kot manj razvite. Brž, ko obišče nekaj delavnic in tečajev, drugim pridiga o tem, kako je treba živeti, pri tem pa je poln nesprejemanja, kar je pravzaprav nasprotje duhovnosti.

Podobno kot pravičnik se tudi sam bori, da bi rešil svet in prebudil speče množice. Včasih je v svojih pogledih vsiljiv in rad prepričuje ljudi, da bi videli isto kot on.

Duhovni ego se prav tako pokaže v odnosu do duhovnega učitelja. Ko učenec že pridobi nek nivo znanja, učitelja ne spoštuje več ali pa z njim tekmuje. Prav ta ego mu prepreči, da bi naredil naslednji korak v osvobajanju sebe. Duhovni ego je še težje prepoznati, ker za svojo krinko uporablja prav duhovnost, ki naj bi delovala brez ega.

Kadar smo v družbi razsvetljenega duhovneža, vedno bodimo pozorni ali nam podaja le besede ali je za tem tudi prava energija in praksa. Ali je v ozadju njegovega znanja zaznati hvalisanje in nesprejemanje? V tem primeru ne dajajmo prevelikega pomena njegovim teorijam.

Kadarkoli pa sebe zalotimo, da nas daje duhovni ego, moramo takoj preiti v stanje ponižnosti. Tako bomo resnično duhovni, ne pa le v teoriji. Duhovnost je stvar srca. Četudi smo duhovno morda res napredovali, to ni razlog za nesprejemanje tistih, ki niso. Če bomo želeli druge ljudi z vnemo preprečevati v svoje poglede za katere čutimo, da so pravi, potem moramo vedeti, da kdor ima resnično modrost in mir, nima potrebe nikogar prepričevati, da ima prav.

Oglas