Menim, da je okultizem v osnovi reinkarnacija starodavnega paganizma, oživitev pitagorejske filozofije; ne nesmiselnih ceremonij in brezdušnih oblik teh starodavnih religij, ampak Duha Resnice, ki je oživljal te velike stare sisteme, ki so dosegli, da je svet ostajal očaran v spoštovanju in čaščenju še dolgo potem, ko je njih duh izginil in je ostalo le njih mrtvo, odmirajoče telo.
Okultizem zagovarja večno individualnost duše, neminljivo silo, ki je vzrok in podpirajoča moč celotne rganiziranosti, smrt pa le odlaganje izrabljenega oblačila, zato da bi si bilo mogoče zagotoviti novega in boljšega.
Zato smrt, tako-imenovana, lahko le obliko zbriše,
nesmrtna duša pa poleti navzgor v prazen prostor,
da bi srečo svojo poiskala na drugem kraju.
Okultizem vidi, v svojih poskusih, da bi prodrl v skrivnost dejavnih sil in prvobitne moči, združenost v vseh stvareh, nepretrgano verigo, ki se širi od najnižjih organskih oblik do najvišjih, in ugotavlja, da ta združenost temelji na enoviti, vzpenjajoči se lestvici organskih oblik bivanja, Jakobovi lestvi duhovne organske izkušnje, katero mora prepotovati vsaka duša, preden lahko znova zapoje hvalo pred obrazom svojega Očeta. Zaznava dvojnost v vseh stvareh, fizično in duhovno naravo, tesno vpleteni v objem ena druge, pa vendar medsebojno neodvisni. In tako kot obstoja v osrednji individualnosti, duši, duh-življenje, tako ta obstoja tudi v fizičnem, v atomu, pri čemer sta obe večni, nespremenljivi in samo-obstoječi. Ti dve jedri, fizično in duhovno, obdajata njuni ozračji, katerih medsebojno prepletanje se odraža v spojitvi in organizaciji. Ta zamisel ni omejena zgolj na zemeljsko življenje, ampak se širi tudi na druge svetove in sisteme svetov.
Fizičen obstoj je podrejen duhovnemu, in vso fizično izpopolnjevanje in napredovanje je le v pomoč duhovnemu napredku, brez katerega ne more biti nobenega fizičnega razvoja. Na fizično organsko napredovanje vpliva podedovanje; na duhovno organsko napredovanje selitev duše.
Okultizem je razdelil duhovno napredovanje na tri dele – osnovno, ki ustreza nižjim organizmom; astralno, ki se nanaša na človeka; in nebeško, ki je božansko. “Elementalni duhovi”, najsi pripadajo “zemlji, vodi, zraku ali ognju”, še niso človeški duhovi, vendar pa jih k človeku pritegnejo določene sorodnosti. Tako kot so mnoge fizične bolezni posledica prisotnosti parazitov, ki jih pritegne ali ustvari nečistoča in drugi vzroki, tako parazitske duhove pritegne nemorala ali duhovna nečistost, ki povzroča duhovne bolezni in posledično fizična obolevanja. Tisti, ki živijo na živalski ravni, morajo pritegniti duhove te ravni, ki iščejo sposojena utelešenja, v katerih obstoja najvišja oblika sorodnosti.
Tako starodavni nauk o obsedenosti izpodbija spoznanje, in eksorcizem hudičev je enako legitimen kot izganjanje trakulje ali zdravljenje srbečice. Veljalo je tudi prepričanje, da ta duhovna bitja ohranjajo svoj duhovni obstoj z določenimi izlivi iz fizičnih teles, še posebej takoj po njih zakolu; na ta način so pri žrtvovanjih svečeniki prejeli fizični del, Bogovi pa duhovni, pri čemer so se zadovoljili s “sladko-dišečim okusom”. Nadalje je prevladovalo mnenje, da so vojne spodbudili demoni, zato da bi se lahko gostili ob pokolu.
Toda rastlinska hrana je prav tako imela svoje mesto v duhovnem čaščenju, kajti kadilo in prekajevanje sta bila silni sredstvi v rokah izkušenega čarodeja.
Nad elementalnimi področji je bilo sedem planetarnih področij, in tako kot so bila elementalna področja sredstva za napredovanje nižjih živali, tako so bila planetarna področja sredstva za napredovanje duhov – človeških duhov. Človeški duh je ob smrti odšel na svojo povezalno zvezdo, dokler ni bil pripravljen na novo inkarnacijo in svoje rojstvo v sodelovanju z naravo planeta, ko je to nastopilo, in katerega žarki so osvetlili njegov ascendent – kar je osrednja ideja astrologije. Ko so bile lekcije planetarnega področja v celoti osvojene, se je duh dvignil na naslednje področje, da bi tam nadaljeval tako kot prej. Značaj teh področij je ustrezal “sedmim človekovim obdobjem”. Vendar pa se duh ni vedno vrnil na astralna področja. Samomorilci, tisti, katerih življenje je bilo odvzeto preden je dozorelo, tisti, katerih nagnjenja so bila pretirano vezana na zemeljske stvari, itd., so ostali povezani z zemljo, dokler se niso izpolnili določeni pogoji; in nekateri, katerih življenja, so jih usposobila za takšno ureditev, so se vrnili na elementalna področja, da bi se inkarnirali kot nižje živali, ustrezno z naravo njihovih življenj. Takšni so bili moteči duhovi, ki so v odmaknjenih časih motili mir občutljivih smrtnikov – morda še sedaj.
Nad planetarnimi področji so obstajala tri duhovna področja, kjer se je odvijal proces povzdignjenja in na katerih je duh napredoval vse dotlej, dokler ni dosegel polnosti telesne božanskosti. S teh področij so bili imenovani Varuhi nižjih področij, Božji Sli, podpirajoči duhovi, poslani, da bi pomagali tistim, ki bodo prejeli dediščino osvoboditve.
Takšen je kratek oris duhovne Okultne filozofije; morda se zdi, da ni skladen z zamislimi sodobnega Spiritualizma, pa vendar niti Spiritualizem ni povsem izgubil pogleda na sedem področij in druge posebnosti starodavne astro-duhovne veroizpovedi; in ko bo pridobljeno znanje in izkušnja, ju bo bolje razumevanje – tako starodavnega kot sodobnega misticizma – zbližalo in razkrilo njuno skladnost in soglasnost, ki ju ni nikoli motila – zgolj zakrila – človeška nevednost in domišljavost.
Toda Okultizem ima tudi fizični vidik, mimo katerega ne morem iti. Človek je četverno bitje.
V človeku obstojajo štiri stvari: duh, duša, prikazen, meso;
štirje kraji te štiri ohranjajo in posedujejo.
Zemlja pokriva meso, prikazen lebdi nad grobom,
Orcus* poseduje dušo, po zvezdah pa duh hrepeni.
Ko duh zapusti telo in je ustrezno pripravljen za zvezdna področja, se ta obdržijo v smrtnih ostankih; in senca, ki ni od duha ali resničnega moškega ali ženske, jih lahko še vedno popači, razodeva preteklost; dejansko bolj razkriva svojo čutno zgodovino, in to svojo čutno istovetnost izraža bolje kot to lahko duh, ki pozna le duhovne stvari.
Starodavna sciomancija** je v enakem odnosu do sodobne psihometrije kot starodavna Magija do sodobnega Spiritualizma. Tako v hišah, v katerih straši, na pokopališčih in krajih, kjer so se zgodila nasilna dejanja, občutljivi vidijo dramo, ki je izparela že davno tega in pri kateri duh ne sodeluje.
Duh ne more niti komunicirati, razen preko medsebojnega mešanja fizične in duhovne aure in le tako, da pride v stik s fizičnimi stvarmi, o le-teh lahko karkoli ve; in zato so mediji enako potrebni na oni strani kot na tej; in preko teh medijev, Duhov Varuhov, se lahko približamo dojemanju duhovnih resnic, če za njih živimo.
* Orcus – rimski bog smrti in podzemlja (op.p.).
** Sciomancija – prerokovanje s pomočjo duhov umrlih (op.p.).
Avtor: Helena Petrovna Blavatsky
Iz The Spiritual Scientist
Prevod: Anton Rozman
www.teozofija.info
