ODKRIVANJE PREDNOSTI SREČE
Na Harvard sem se vpisal, ker mi je predstavljal izziv. Odrasel sem v teksaškem mestu Waco in si nisem mislil, da ga bom kdaj zapustil. Še takrat, ko sem se že prijavil na Harvard, sem doma poganjal nove korenine in se pripravljal, da bi postal lokalni prostovoljni gasilec. Harvard je bil zame kraj iz filmov, nekaj, kar mame omenjajo v šali, kadar sanjarijo o prihodnosti svojih otrok. Možnost, da dejansko prideš tja, je neskončno majhna. Dopovedoval sem si, da bo uspeh že to, če bom lahko nekoč svojim otrokom ob nedeljskem kosilu mimogrede navrgel, da sem se nekoč prijavil na Harvard (in predstavljal sem si, da bi bili otroci že nad tem vzhičeni). Ko sem bil nepričakovano sprejet, sem bil vznemirjen, hvaležen in odločen, da izkoristim ponujeno priložnost. Odšel sem in na Harvardu ostal … No, naslednjih dvanajst let.
Preden sem odšel iz Waca, sem komaj štirikrat odpotoval iz Teksasa in še nikoli iz Amerike (če ne upoštevam dejstva, da za Teksašane pomeni tujino vse, kar je zunaj teksaških meja). Ko sem v Cambridgeu stopil z vlaka in se odpravil proti Harvard Yardu, sem se počutil kot zaljubljenec. Po končani prvi stopnji študija sem našel priložnost, da ostanem; vpisal sem se na podiplomski študij in poslušal predavanja šestnajstih različnih predmetov, nakar sem začel predavati sam.
Ko sem pripravljal doktorat, sem postal tudi proktor – nadzornik, ki ga Harvard plačuje, da živi z mlajšimi študenti in jim pomaga na težavnih poteh skozi akademsko življenje in do sreče znotraj harvardskega slonokoščenega stolpa. To pomeni, da sem polnih dvanajst let živel v študentskih domovih (česar dekletom na prvem zmenku raje nisem omenjal). To vam pripovedujem iz dveh razlogov. Prvič, ker sem Harvard doživljal kot privilegij, ki je odločilno vplival na moje dojemanje študijske izkušnje.
V vsakem trenutku sem občutil globoko hvaležnost, celo kadar sem bil sredi izpitov in nakopičenih obveznosti pod velikim stresom. In drugič, v dvanajstih letih predavanj in življenja v internatu sem lahko neposredno opazoval, kako se je več tisoč harvardskih študentov prebijalo skozi stres in izzive študentskih let. In takrat sem začel v tem prepoznavati značilne vzorce.
IZGUBLJENI IN SPET NAJDENI RAJ
Približno takrat, ko je bil ustanovljen Harvard, je John Milton v Izgubljenem raju napisal: »Razum je prostor sam zase in je sposoben iz pekla narediti nebesa ter iz nebes narediti pekel.« Tristo let pozneje sem neposredno opazoval, kako se to načelo uresničuje v življenju. Številni študenti, za katere sem skrbel, so Harvard videli kot privilegij, toda drugi so hitro izgubili občutek za stvarnost in so se osredotočali zgolj na obveznosti, tekmovalnost in stres.
Čeprav so vedeli, da jih čaka diploma, ki jim bo v življenju odpirala praktično vsa vrata, so bili v nenehnem strahu zaradi prihodnosti. Namesto da bi črpali moč iz priložnosti, ki jim je ležala pred nogami, jih je vsak najmanjši neuspeh vrgel s tira. In ko sem nekaj časa opazoval njihove notranje boje, se mi je nekaj posvetilo: medtem ko so ti študenti očitno bili najbolj dovzetni za stres in malodušje, so najbolj trpele tudi njihove študijske ocene in akademska uspešnost. Leta pozneje, jeseni 2009, sem bil povabljen na enomesečno predavateljsko turnejo po Afriki. Med potovanjem me je poslovnež iz Južne Afrike po imenu Salim odpeljal v Soweto, predmestje Johannesburga, ki je bil dom številnih navdihujočih ljudi, vključno z Nelsonom Mandelo in nadškofom Desmondom Tutujem.
Obiskala sva šolo poleg barakarskega naselja, ki ni imelo elektrike in komaj kaj tekoče vode. Ko sem stal med tistimi otroki, mi je postalo jasno, da tukaj ne bo delovala nobena od motivacijskih zgodb, ki sem jih običajno uporabljal med predavanji. Pripovedovati tem otrokom o raziskavah in izkušnjah razvajenih ameriških študentov in bogatih, vsemogočnih poslovnežev se zares ni zdelo primerno. Poskušal sem navezati pogovor, in da bi našel stično točko, sem jih napol v šali, napol zares vprašal, kdo rad dela domače naloge. Računal sem na nam vsem skupni odpor do šolskih obveznosti. Toda na moje veliko presenečenje je kakšnih petindevetdeset odstotkov otrok nemudoma dvignilo roke v iskrenem in navdušenem smehu.
Pozneje sem Salima spet napol v šali vprašal, zakaj so otroci v Sowetu tako nenavadni. »Šolske obveznosti jemljejo kot nagrado,« je odgovoril, »nagrado, kakršne številni od njihovih staršev niso nikoli dobili.« Ko sem se dva tedna pozneje vrnil na Harvard, sem ugotavljal, da se moji študenti pritožujejo natančno nad tistim, kar tako razveseljuje otroke v Sowetu. Začel sem ugotavljati, kako zelo ljudje s svojo interpretacijo resničnosti spreminjamo svoje izkušanje te iste resničnosti. Študenti – tisti, ki učenje vidijo zgolj kot delovno obveznost – so osredotočeni na stres ter pritiske in izpuščajo iz rok številne priložnosti, medtem ko tisti, ki Harvard razumejo kot privilegij, vedno bolj žarijo. Sprva skoraj nezavedno in nato z vedno večjim zanimanjem sem začel opazovati, kaj je tisto, kar pri teh zelo obetavnih posameznikih sproži razvoj pozitivnega načina razmišljanja, še posebej v tako tekmovalnem okolju. In na drugi strani, kaj je tisto, zaradi česar drugi podležejo pritiskom in ostanejo ujeti v negativno ali v najboljšem primeru nevtralno stanje duha.
