Ena od prvih vaj, ki se jih na tečajih Čuječnosti učimo je MEDITACIJA ROZINA.
Na začetki sem se kar nekaj časa spraševala, zakaj ravno rozina, če je tako majhen sadež, skoraj kot da ga ni. Potica z nadevom iz orehov in rozin – ali sploh vem, da sem ugriznila v rozino? Seveda, okus je sladek a to je tudi vse. Poleg tega pa je potica tako slastna, da s pari grižljaji kaj kmalu pospravimo.
Pa vendar je ta mala rozina tako skrivnostna. Drobna, skoraj nepomembna, a tako zanimiva učiteljica zavedanja trenutka. Če jo dobro pogledam, opazim njeno površino. Kako zanimiva je. Nekje nagubana, drugje gladka. Ko jo stisnem med prstoma se njena oblika spremeni, njene gube izginejo. Približam nosu – zanimiv vonj. Nekje med sladkim grozdjem in jabolki. A niti ne tako nežen in šibak, kot zgleda rozina sama. Vonj je precej večji kot ona sama.
Položim v usta in jo z jezikom raziskujem. Spet nova izkušnja. Ponovno nekaj novega, kar še nisem opazila. Potem ugriznem v ta droben sadež. Eksplozija okusov in različnih tekstur. Sladek okus počasi izginja. Spremljam njeno pod skozi žrelo in še naprej. Rozine ni več, a v ustih ostaja njen okus.
Zdaj vem, zakaj ravno rozina.
In zdaj tudi vem, da hrana, ki jo imamo na krožniku pred sabo ni le zato, da nas nasiti. Njen namen je več kot samo to. Poglejte barve, opazujte paro, ki se dviguje in vam s sabo prinaša čudovite vonjave. Kako so med sabo prepletene. Na vilico ali žlico si naložite le malo hrane – raziskujte barve, teksturo, morda težo … Raziskujte okuse tega grižljaja. In uživajte v tek drobnih in dragocenih trenutkih.
