Zakaj danes razmišljam o novopečenih parih? Pri tem mislim na pare, ki so sveže zaljubljeni, ne glede na njihovo biološko starost. Pred nekaj tedni je k meni prišel par, ki sta bila v povprečju stara nekaj čez šestdeset let, oba v prvo ločena, otroci so odrasli, našla sta se na pohodu v hribe in zaljubljenost ju je osvojila. Ker sta iz v preteklosti že črpala veliko količina previdnosti in sta se zavedala, da zaletava zaljubljenost hitro mine, sta se odločila, da me obiščeta. Podala sta mi tole iztočnico: »Gospa Melita, midva sva tukaj v Svetovalnici, da preverite, ali sva za skupaj!«
Povedal sta mi, da ju otroci, tako enega kot drugega, ki že imajo svoje partnerske odnose in družine, svarijo, naj se za božjo voljo nikar ne prenaglita, naj sta previdna in morebiti naj ostaneta vsak na svojem. Onadva si želita selitev v skupno bivališče, premoženjsko sta kar urejena, a kot vemo, je hudič v podrobnostih, tako da sta se prvič resno sporekla ravno glede stanovanja in sta trmarila kar nekaj dni. Hočem povedati, da sta ponovila njune stare vzorce, ki so deloma zagotovo pred leti prinesli tudi k ločitvi njunih zakonov. Ker sta še zaljubljena, sta hitro ugotovila, da s takim pristopom, jezo, kljubovanjem in nepogovorom ne bosta daleč prišla v mirnem skupnem staranju, pa sta se odločila najti strokovno pomoč.
Ali se vam ne zdi odlična ideja, da ko se zaljubite in slišite travo rasti, da kljub vsej neskončni in pravljični hormonski zaslepljenosti poiščete preverjenega strokovnjaka, ki bo vaju opremil z elementi, ki so nujno potrebni za oblikovanje zdrave in pripadne ter trdožive ljubezni, ko hormoni splahnijo. S tem se lahko oblikuje resnično zdrav, trden in kvaliteten odnos med vama, ki sta različna, imata težke nahrbtnike iz prejšnjih razmerij in prepričanja iz vajinih primarnih družin, ki so zagotovo zelo različna med seboj. Vidite, veliko je razlik, ki nas v resnici lahko razdvajajo, a ker smo zaljubljeni in se morebiti kasneje odločimo za ljubezen, je potrebno vse opisane razlike premostiti in ravno iz teh razlik narediti trden most od enega do drugega. To velja predvsem v tistih trenutkih, ko nismo v najboljši koži, ko imamo osebne izzive ali službene probleme, da imamo ob sebi partnerja, ki nas objame in stisne k sebi, pa pri tem je lahko zgolj tiho in pomirjujoče z nami in ob nas.
Pomembno je zaupanje in možnost, da se pomenimo, ko to zmoremo, saj včasih enostavno moramo prvo v sebi predelati določene stiske ali izzive, pa jih nato predebatirati s svojim dragim ali drago.
Da, res smo različni in o vsem tem sem se menila z mojim parom iz uvoda. Kmalu sta dojela, da je res brezpredmetno trmariti za nekaj, o čemer se lahko mirno pomenita, da se živi zgolj enkrat in da se lahko prav super in ljubeče skupaj starata, pa četudi se ne bosta zaenkrat preselila v skupno stanovanje, temveč bosta zaradi res različnih navad ostala živeti vsak na svojem. Pravzaprav jima je takšna rešitev, brez slabe krvi in vesti, bila v veliko uteho, saj sta ozavestila, da res ni pomembno, kaj bodo sosedje rekli, če ne živita skupaj, temveč se zavedata še večjih izzivov dogovarjanja in preživljanja organiziranega časa skupaj na čimbolj kvaliteten in ljubeč način.
V branje priporočam knjigi:
Iskreno o partnerstvu >>
in
Iskreno o intimnosti >>
