Nihče te ne bo vzpodbujal, če se sam ne boš

OGLAS

V življenju kdaj padeš in sam se pobereš. Se dvigneš kakor veš in znaš, zato je včasih dobro, da spremeniš način dviganja. Poskusiš kaj novega, drugačnega. Morda bo delovalo ali pa tudi ne, sploh ni pomembno, samo, da greš naprej, zaupaš in vzpodbudiš samega sebe.

Kdo te bo vzpodbudil, če ne sam? Ko to znaš in zmoreš se nikoli ne bo zgodilo, da boš iskal zunaj sebe. Ne boš potreboval ljudi na katerih se brezplačno polniš in jih s tem črpaš. In enako črpajo in praznijo tebe. Ne govorim o tem, da se izoliraš in oddaljiš od ljudi. Ne, da to pomeni, da sploh nimaš prijateljev, družine, partnerja in nekoga s katerim lahko govoriš in deliš misli, mnenja ali razmišljanja.

Govorim o tem, da se je dobro zavedati, da odločitve in vse kar je pomembno za rast, razvoj ali kakršenkoli oseben ali poslovni napredek ugotoviš sam… kako, kaj, kdaj in zakaj. Pomeni, da ne prepuščaš nekomu drugemu, da ti pove kako bi naj bilo prav. Pogumno je, da si sam za iskanja in sklepe, ki so tebi pomembni, dobri, in morda najboljša pot. Dobro je vzpodbuditi samega sebe, da razmisliš in prevzameš tisto odgovornost kako se naj nekaj izteče. Sam se odločiš in zato ne kriviš ali obtožuješ nikogar. To je samo tvoja odločitev in posledica. V bistvu ni pomemben razplet, sigurno je to, da veš, da si sam tako hotel ali želel. Lahko rečeš je dobro ali je slabo. Je čudno, zanimivo, odkačeno ali zgrešeno. Lahko je tudi neverjetno lepo in se zgodi boljše, kot si imel predstavo, da bo. In ob vsakem izidu, veš, da si se sam podal nekam ali za nekom in to je tvoje. Nihče nikoli ne bo kriv, če si šel desno, levo, ravno, naprej ali nazaj… Čisto sam si šel, pa če si se zafrknil ali sprejel najboljšo odločitev kadarkoli.

OGLAS

Jaz se sicer strinjam s tem, da nič ni prav ali narobe ampak poskušam samo sprejeti kot je in da je. Vse je dar. Vsaka izkušnja, vsako srečanje, vsaka oseba. Vedno je poskrbljeno zate, da je kot »mora« biti.

Ni slabo in ni dobro, ampak je. Iz vsake odločitve, izkušnje, lekcije ali kakorkoli poimenujemo, se veliko ali vsaj nekaj naučiš, dobiš, čeprav v danem trenutku včasih ( niti slučajno) ne izgleda tako. Vedno je kaj “dobrega” in pametnega in pride prav, kar se pokaže kasneje, ampak se. Vedno.

Razmisli in se dviguj, odločaj in stopaj po tvoje. Po svoje brez vpliva, motenj in mnenj drugih, karkoli in kdorkoli že to je. Zapomni si, vedno si sam zase največji mojster. Sam si prišel na ta svet, sam pleteš mrežo in vse linije vmes. Na koncu tudi umreš sam, zato si na poti privošči biti avtentičen kar se da. Nikogar ne potrebuješ, da te usmerja, ne prepusti, da nekdo navigira namesto tebe. Lahko ob tebi, vendar ne namesto tebe. Vzorec mreže naj bo samo tvoj. Izumi lasten koncept pletenja in živi. Živi, delaj, raziskuj, se gradi in si izpolnjuj vse tiste srčne želje in cilje.

Vedi, prav je kot narediš sam, samo ti sam. Na podlagi lastnih čutenj, idej in možnostih. Lepa in čudovita je pa seveda družba ljudi, ki jih srečaš vmes in deliš zgodbe, znanja, talente, spomine, ustvarjanja in hkrati ostaneš nenavezan v zdravem smislu. Saj veš, da vse mine in tudi ljudje prihajajo in gredo. Ljudje se spreminjamo, nekdo te ne razume, spet drug ima »veliko dela«. Nekdo ti ne oprosti, ker ne sprejme, da je bilo tebi enkrat kaj drugega bolj življenjsko pomembno kot pozornost ravno tej osebi. Mislim, da takšen prijatelj nikoli ni bil zares prijatelj. Pač ga ni več zate in s tem ni nič narobe. Tudi tebe za nekoga ni.

Človek v tvoji družbi ostane dalj časa, drugi manj, vendar je vse to vredno. Nekaterih z razlogom ni ob tebi, saj spreminjamo stališča, cilje, vizije, načrte in skratka celotnega sebe. Tako je in zgodi se, da se z nekom ponovno srečamo in ugotovimo, da sploh nimamo več tematike za pogovor. Nekdo morda ostane desetletje in nekdo več njih.

Morda za zmeraj, nikoli ne veš, vendar ostani v svojem centru, poslušaj svoje občutke. Ohrani pristen stik s seboj. Super je, če si na lastnih temeljih in živiš tako, kot si sam želiš in zasluziš. Spoštuj ljudi, vse ljudi, saj vsak si po svoje želi in ob svojem času vse in vsak dozori. Sam samo enako in preprosto ne dovoliš, da kdo vpliva nate. Neprecenljivo je, da lahko že samo si. In če si zraven še dovoliš, da živiš, brez, da se nekdo drug vtika, te preoblikuje in spreminja je tvoje življenje fantazija. Zakaj bi dovolil, da bi kdorkoli pridal svoje niti k mreži za katero se sam trudiš in s tem morda rušil tvoje predstave in sanje.

In zapomni si, vedno je vse v redu in prav, v vsakem trenutku, v vsaki situaciji. Vsak človek, ki je v trenutku ob tebi je na mestu. Ne znam opisati kako sem hvaležna za življenje, ki je čarobno. Kako neizmerno sem hvaležna za ljudi in priložnosti, za živali in njihov stik, za hrano in zrak, ki ga diham. Za prav vsakega in vse kar se mi zgodi.To življenje, res je čudovito.

V branje priporočam knjigo Zaupaj življenju >>