Stanje ljubezni – najvišje čustvo

OGLAS

„Del desetega spoznanja je podaljšek osmega. Samo skupina, ki deluje popolnoma v skladu z osmim, lahko doseže to očiščenje na višji ravni.“

„Ne morem ti slediti“, se je oglasil Curtis

„Osmo govori o tem, kako pomagati drugim na višjo raven,“ je nadaljevala, „o tem, kako se osredotočimo na lepoto in modrost njihovega višjega jaza in jim tako pošiljamo energijo. Proces dvigne energijsko raven in izjemno stopnjuje ustvarjalnost skupine. Žal se veliko skupin srečuje s precejšnjimi težavami, ko skušajo doseči višjo raven, čeprav nekaterim članom zlahka uspeva ob drugih priložnostnih. Še zlasti to drži za skupine, ki so delovno usmerjene, skupina v nekem delovnem okolju na primer ali skupina ljudi, ki ustvarja enkraten načrt, saj so bili člani skupin nekoč že povezani, sedaj pa se pojavljajo stara čustva iz preteklih življenj in ovirajo proces.

OGLAS

Znajdemo se ob nekom, s katerim opravljamo skupno delo, in samodejno ga ne maramo, ne da bi pravzaprav vedeli, zakaj. Ali pa se zgodi ravno nasprotno; sodelavec nas ne mara, spet iz razlogov, ki jih sploh ne razumemo. Čustva, ki se pojavijo, so lahko izraz ljubosumja, jeze, zavisti, zamere, zagrenjenosti, obtoževanja – katerakoli. Zelo jasno sem dojela, da nobena skupina ne more doseči najvišjega potenciala, če člani ne razumejo teh čustev in jih ne obdelajo.“

Maya se je nagnila naprej. „Prav to smo delali; reševali čustva, ki so se pojavila, zamere iz časov, ko smo že bili skupaj.“

„Si videla svojo rojstno vizijo?“ sem vprašal.

„Sem,“ je rekla Charlene. „Najprej pa nisem mogla. Nisem imela dovolj energije. Videla sem le, da se oblikujejo skupine in mi je namenjeno sodelovati s sedmerico v tej dolini.“

Zaslišali smo hrup vozila daleč na severu.
„Ne smemo ostati tu,“ je rekel Curtis. „Preveč smo izpostavljeni. Vrnimo se v dolino.“
Charlene je pojedla in mi podala skledo. Ker nismo imeli vode, sem kar umazano vtaknil v nahrbtnik in spet sedel. Curtis se je splazil skozi vhod v votlino in sedel k Mayi, ki se mu je plašnon asmehnila. Charlene je sedela na moji levi. Operativca smo pustili pred votlino, zvezanega in z zamašenimi usti.
„Je zunaj vse v redu?“ je Charlene vprašala Curtisa.
Curtis je bil videti živčen. „Mislim, da je, čeprav je hrup v smeri proti severu čedalje glasnejši. Ostati moramo v votlini, dokler se ne zmrači.“

Za hip smo se spogledali, vsi smo si prizadevali dvigniti energijo.

Začel sem jim pripovedovati o Feymanovi skupini duš in o procesu, s katerim je moč dojeti svetovno vizijo. Ko sem končal, sem pogledal Charlene in jo vprašal: „Lahko še kaj dodaš o tem procesu čiščenja?“

„Samo to,“ je odvrnila Charlene, „da se ne more začeti, dokler se povsem ne predamo ljubezni.“

„To je lahko reči,“ se je oglasil Curtis. „Težava je v tem, da ne vemo, kako bi to naredili.“

Spet smo se spogledali, nato pa sočasno ugotovili, da se je energija pomaknila k Mayi.

„Ključ je v prepoznavanju čustva; polno ga je treba ozavestiti, nato pa iskreno zaupati, pa čeprav so ti poskusi še tako nerodni. Občutek moramo polno vnesti v sedanjo zavest, nazadnje pa ga vrniti v preteklost, kamor spada. Doživljanje procesa, v katerem ga ubesedimo, se pogovorimo o njem in ga povsem razkrijemo, nas dokončno očisti in zmoremo se vrniti v stanje ljubezni, ki je najvišje čustvo.“