Vibracijsko neskladje

OGLAS

Kot povsod, je tudi pri vibraciji razlikovanje, vsaj takrat ko smo v svetu dvojnosti, saj je um tisti, ki ustvarja dvojnost. V trenutku, ko dvojnost presežemo, tako v duhu, čustvih, mislih, kjerkoli, dvojnost preneha obstajati.

Kje je torej razlikovanje dvojnosti?

Dvojnost nakazuje na to, da obstajata dva, tako ta, ki opazuje, kot ta, ki je opazovan. In svet dvojnosti pravzaprav je to, opazovano in opazovalec. A kje se pravzaprav opazovanje zgodi in kdo je ta, ki opazuje?

Vsak od nas ima svoj notranji svet, ki ga oblikuje izkušnja Jaz sem in prazaprav je ta odgovorna, da se pojavi tudi nekaj drugega. Pa ne zato, da bi to hotela, temveč zato, ker nekdo znotraj nje želi oz. jo nenehno razdeljuje na dvoje.

OGLAS

Izkušnja Jaz sem je naša primarna izkušnja, ki se odvija znotraj nas in nam daje občutek, da obstajamo. Bolj gremo v njo, bolj lahko vidimo, da to ni občutek, fizična ali subtilna senzacija, temveč nekaj, kar nas poživlja in se jo ne da okarakterizirati kot nekaj zunanjega.

Naše telo, če se mu sploh lahko tako reče, je nekaj, kar zaznavamo. Težava je v tem, da je naš občutek Jaz sem zaveden in nam pričara iluzijo, da je telo, naše telo, nekje zunaj nas, tam daleč. In v trenutku, ko sprejmemo to predpostavko, se vse začne nanašati na to razdaljo in pride do rojstva dvojnosti.

Dvojnost ni nekaj, kar je izven nas, čeprav tudi. A pravi občutek dvojnosti, primarni občutek dvojnosti doživljamo mi sami. In kje ga doživljamo? Znotraj sebe.
Vidite, v trenutku, ko postavimo notranjo referenco, da smo mi, torej naš občutek Jaz sem nekje in da je vse ostalo nekje drugje, začnemo negirati sami sebe, svojo notranjo izkušnjo Jaz sem. Vedno, ko pride do negacije resničnosti pride do razcepa, preloma.

Resničnost je tako dolgo eno, dokler jo vidimo kot eno. A težava je, da smo že ob rojstvu začeli gledati nanjo, vsaj večina, kot na nekaj, kar je zunaj nas, in rodi se izkušnja.

Izkušnja je nekaj, kar doživljamo izven sebe, pa čeprav se odvija v našem telesu, saj smo mi nekje in telo je tam. V trenutku namreč, ko si naša notranja predstava, notranji občutek Jaz sem začne lastiti nekaj, kar je zunaj njega, in tudi izkušnja vsekakor je, si polasti nekaj zunanjega. Kako bi torej lahko bilo njegovo nekaj, kar je že njegovo?

V svetu dvojnosti, kjer smo naučili naše bitje, naš lasten občutek Jaz sem na to, da je vse zunaj, že skozi govorico, pogled, nanašanje se na nekaj, smo pravzaprav mi sami tisti, ki ustvarjamo dvojnost.

Pri dvojnosti se nikoli ne gre za to zunaj in za to znotraj, ker sta že v osnovi pri tej predpostavki dve dvojnosti, zunaj in znotraj. Gre se za fundamentalno ločenost že v bistvu, kjer verjamemo in zaupamo, da je izkušnja drugih pravilna, iz tega razloga pa tudi kreiramo sami sebi dvojnost.

Pa da ne bo pomote, več dvojnosti ni, kot bi to morda lahko sklepal bralec iz zgoraj napisanega. Dvojnost je samo ena, a s tem, ko delimo stvari še na globlje nivoje, dobiva naš občutek Jaz sem, še večji razcep. Postane bolj razdvojen, njegov precep pa postaja vse globlji.
Dvojnost je samo ena, gre se samo za to, kako globoka je.

Podobno je z vibracijo, tudi vibracija se razlikuje glede na našo izkušnjo. Lahko je nežnejša in finejša, lahko je groba.

To vidimo v življenje vsak dan. Npr. vibracija ognja, čeprav ji naši fiziki verjetno ne bi rekli vibracija, je svetlobna, toplotna, ni pa fizična vibracija. Fizična vibracija postane le takrat, ko potrebuje gorivo, ki ga spreminja v bolj fino vibracijo svetlobe, toplote in pa tudi takrat, ko se dotika nečesa fizičnega, kar lahko poškoduje oz. raztopi.

Vibracija ognja je torej nekaj, kar preobraža. Podobno je z vibracijo vode, kajti tudi ta spremeni vibracijo tistega, česar se dotakne na začetku in na koncu, hkrati pa tisto, kar sprejme vase preobrazi, podobno kot energija ognja. Razlika je le, da prvi to očisti in spremeni v višjo obliko vibracije, drugi pa le očisti in in pusti takšno kot je, vendar z bolj čistimi lastnostmi, da lahko mi to bolje vidimo.

V bistvu vsaka od vibracij deluje na svojem nivoju, vsaka ima svojo funkcijo, a na koncu obe, vsaka v drugačnem časovnem obdobju pretopita gostejše vibracije v finejše.
Zanimivo je, da nam stik z vodo ali ognjem da občutek brezčasnosti in ravno ta občutek brezčasnosti nas odpelje v zaznavo sproščenosti, ki jo doživljamo ob stiku z katerokoli od teh dveh vibracij. Podobno je seveda tudi pri stiku z drugimi podobnimi osnovnimi vibracijami resničnosti. Vse nam pomagajo prehajati na višji nivo zavedanja, če delamo z njimi.

Kar je pa tukaj zanimivo, pa je to, da se nam tu v materialnem svetu, v našem umu, v umu dvojnosti kaže kot nekaj, v trenutku pa, ko se soočimo s tem, pa postane nekaj drugega, kar je za razliko od zavestnih človeških izkušenj nekoli drugače.

Zavestne človeške izkušnje so namreč prepojene z vidiki dvojnosti in bolj so, manj učinkujejo kot katalizator, ki nas lahko popelje v svet višje vibracije. Človeška izkušnja namreč temelji na obliki dvojnosti, ki gradi samo sebe, doker več ne, a potovanje na katerega moramo iti, da smo to zmožni narediti, pomagati nekomu, da se dvigne na višjo vibracijo, je včasih težavno.

Dober primer je ogenj. Ogenj najprej zagrabi nekaj gostega, trdnega, kar je zelo podobno človeški izkušnji dvojnosti, kajti bolj se nahajamo v obliki dvojnosti, bolj smo nanjo prilepljeni. Ogenj v svoji čisti obliki tisto gosto stvar, ki je oblikovana v obliki konceptov, misli ipd. razkroji in jo spremeni v nekaj bolj lahkega, v svetlobo, zrak, dim…

Pa ne, da so drva iz misli, so pa le ta in še mnogo drugega sprojicirano na njih. Mi smo tisti z našim umom, ki določimo, kakšna ta drva so. Zanimivo, da je tako močno vkoreninjena naša resničnost v našo podzavest.
Vse vibracije, ki jih vidimo, ustvarjamo ljudje sami. Pravzaprav ustvarjamo ves viden svet in od nas in naše percepcije je odvisno, kakšen je naš svet. Bolj se lepimo nanj, bolj bo lepljiv. Tršega vidimo, bolj bo trd.