Imam prijatelja, Gorazda. Slutila sem, da je na klopci, tisti kot po navadi. Želela sem si, da se srečava. Hodim, razmišljam in opazujem. Ritem in utrip mesta, ljudi in različna dogajanja. Tam je, bosih nog, s podlago od časopisa, lasmi, spetimi v siv čop, in nogavicami, ki se mu sušijo na oleandru. Sedi in je srečen, gleda morje, opazuje ljudi. Prisedem. Razveseli se in jaz pomirim.

Spet ta iskreni nasmeh, stisk roke in najin pogovor, ki je takoj in neverjetno usklajen. Povem mu, da me muči ta ne svoboda, ta svet, ves umeten, hiter. Ko gledam ljudi, ki strežejo hrano in pijačo, vsi utrujeno, brezvoljno in za tisto malo plačila. Bolj kot gledam, bolj so ljudje prazni. Brez odkritih odnosov med seboj, brez svobode, ne odločamo se po svojih interesih. Slikamo hrano in objavljamo na socialnih omrežjih, ker je to moderno in želimo pokazati, da smo nekaj vredni, ker nekje smo, ker lahko. Ubogi smo, saj nihče nikogar iskreno ne spoštuje, vsi samo opominjamo, kaj in kako. Veliko se nas utaplja v lastni žalosti.

Kaj je z nami ljudmi, ga vprašam. Zakaj si sami ustvarjamo svet, v katerem nismo srečni in si dejansko samo to želimo ter plačujemo še tisto, kar imamo, da bi nam nekdo pokazal pot do teh občutkov? Ali to pomeni, da smo ljudje izgubljeni in ves čas nepotešeni? Kje je smisel življenja? Kaj početi? »To je program za »pop…«.

Manipulacije posameznika, da služi interesu kapitala te družbe. Ljudje so poneumljeni, zato se ne zavedajo sebe in lastne identitete,« mi je odgovoril.

Kmalu je nadaljeval: »Bistvo življenja je uživanje na poti od rojstva do smrti. Pomemben je ta trenutek zdaj, ki ga imaš, na klopci. Z mano. Tu sva. Nič se ne sekiraj, za nič. Bistvo družbe je, da samo sledi, da se zatira sožitje ljudi in njihovih želja, tlačijo se sposobnosti in produkcija dobrin, ker je vsega dovolj za vse. Strah jih je, saj če bi živeli tako, bi imeli ponižnost in ne nadutost posameznika, ostali bi njegova energija in ustvarjanje za skupno dobro vseh. Če bi se vsi ukvarjali z zavestjo ljudi, samega sebe, bi imeli čisto drugačen planet, kot ga imamo danes.«

Padla sva v razpravo in ni naju motilo nič. Uporabljava in govoriva enak jezik, s podobnimi besedami. Vprašala sem ga, zakaj ima časopis pod nogami. »Ker mi je lepo. Ga želiš tudi ti malo? Vlado Kreslin za podlago, nimaš kaj!« V smehu mi pove, da bi meni dal drugo stran, če želim, ampak mu jo kasneje vrnem, ker je križanka še za rešiti. Ne bi se mogla bolj strinjati, da je interes po kapitalu največji problem tega sveta. Vse se vrti okrog denarja in imetja. Imel bi, kupil bi, potrebujem. V bistvu nam prodajajo zgodbe za male otroke. Mi verjamemo in se reproduciramo in krog novega potrošništva je spet sklenjen. Priti, biti, se reproducirati in iti. Po svoje brezveze ali nekomu bistvo obstoja, da svojo vrsto spraviš naprej.

Tako ali drugače, vsak po svoje, da ali ne, vsak se sam odloča, kako in zakaj ter kdaj. Vem, da je potrebno, lepo in neizogibno tudi kupiti marsikaj, marsikdaj. Vendar prevečkrat kupimo, ker mislimo, da to potrebujemo. V resnici nasedemo reklami, pravljici, zaviti v celofan, in stvari, ki si jo želimo, ne potrebujemo nujno. Od nekdaj se prodaja zgodba, zato se vsak sam opredeli, ali ji bo verjel ali ne.

Gorazd je že več let brezdomec, ki je vedno, ko ga srečam, urejen, počesan. Njegova posebnost je, da ima s seboj vedno svoj stekleni kozarec. Za cigarete ima vedno pripravljen pepelnik. Ne sodim, ne primerjam in ne obtožujem ga za nič in tudi on mene ne. Nikoli ne prosi za denar, vedno me navduši in mi pove kaj, kar mi olepša, osmisli dan ali več dni. Pametno pove, veliko ve in je zelo razgledan. Razmišlja široko, odprto in velikokrat mnogo bolje kot nekdo z veliko certifikati in nazivi. On živi življenje. Po svoje in kakovostno. Živi z danes na jutri in tudi, ko sediva v tišini, gledava morje in enostavno samo sva. Je dobro, prijetno in vredno. Vprašam ga, kje je zdaj. S tem mislim, kje biva. Odgovori mi, da tukaj, v Izoli. »Me ne vidiš? Jaz vem, da bom živel do svoje smrti. Samo to vem. Kje, me ne zanima. Je popolnoma vseeno. Vse je …« Ob tem dodam: minljivo. On pa: »Nepredvidljivo! Minljivo in nepredvidljivo. Prav zares nikoli ne vemo, kaj bo jutri, niti kaj čez dve uri, kje je še jutri. Zato užij ta trenutek zdaj. Ta trenutek. Nič drugega ne obstaja.«

Tokrat mi podari njegovo sliko. Ni prvič. Gorazd je namreč velik umetnik in je naslikal že več kot 600 del. Današnja slika se imenuje »Magični prostori«. Prav zares imava svoj magični prostor, tudi fizično, s pogledom na morje. Po navadi se srečava prav tam, no, tukaj. Tukaj, kjer sem zdaj obsedela in zapisala nekaj besed. Ne ve, kaj bo še naredil in ustvaril. »Bomo videli,« reče. »Imam ideje, ene revolucionarne, ampak … Bo, če bo, ali pa ne. Pusti zdaj to. Ta trenutek obstajaš, vse ostalo je iluzija. Vse imamo, ko imaš višjo stopnjo zavesti. Imaš vse … kot midva zdaj. Tudi, ko nimaš »nič«, imaš vse. Saj ti to razumeš, ker imaš. Hvala, da si prisedla, vsi, ki gredo mimo, ne vedo, kar veva midva.«

Zelo sva vesela in hvaležna, da sva se spoznala. Loči naju samo triintrideset let razlike v letih, rojstni dan imava tri dni narazen. To sva ugotovila že nekaj časa nazaj. Srečava se vedno, ko je tako namenjeno in kadar si imava kaj dati, izmenjati. Gorazd ima tudi mobitel. Imam njegovo telefonsko številko in on mojo, vendar se nikoli ne kličeva, še nikoli se nisva. Samo srečava se in si poveva dve ali tri. »Hvala za družbo,« reče, »grem spat.« Vprašam ga, kam. Ko mi pove, ugotoviva, da sem si kak teden nazaj izposodila njegovo klopco za takratno branje knjige. Nasmehne se in mi pove, da sem dobrodošla, ko jo potrebujem. »Vse je moje in tvoje, nič ni naše!«