Ali smo živeli že kdaj prej?

OGLAS

Regresija s hipnozo

Številne poljudne knjige o reinkarnaciji obravnavajo primere regresije s hipnozo, pri kateri izprašanec opisuje podrobnosti, ki naj bi jih doživel v enem sli več preteklih življenj.

Ena takšnih knjig, ki je postala uspešnica v Ameriki in drugje po svetu je ‘Iskanje Bridey Murphy’.

Avtor te knjige, vešč hipnotizer, je Američanko Virginijo Tighe z regresijo vrnil v njeno zadnjo inkarnacijo, v kateri je baje bila ženska po imenu Bridey Murphy, ki je bila rojena 1798 na Irskem in je umrla leta 1864 v Belfastu.

OGLAS

Tighejeva pod hipnozo navaja podrobnosti o Bridejivem domu iz otroštva, navaja imena njenih staršev, prijateljev in sorodnikov ter mnoge druge podrobnosti iz prejšnjega življenja. Avtor v knjigi piše, da je Bridey po smrti odšla v ‘duhovni svet’ in se zopet rodila leta 1923 v Ameriki kot Virginija Tighe.

Raziskovalci so uspeli dokazati točnost nekaterih podatkov, ki jih je Tighejeva navedla o Bridey Murphy, vendar pa so odkrili tudi to, da je Tighjeva v starosti štirih let s teto živela nasproti hiše, v kateri je stanovala ženska, ki se je prav tako imenovala Bridey Murphy.

Iz tega primera vidimo, da so spomini iz preteklih življenj lahko samo dogodki iz izpraševančevega otroštva. To ne pomeni, da so vse hipnotično vzbujene pripovedi o preteklih življenjih izmišljene, kaže pa, da je razločevanje dejanskih spominov od nezavestnih fantazij zelo težko in velikokrat nemogoče.

Razveseljivo pa je, da se z regresijo kot dokazom za reinkarnacijo, ukvarjajo tudi resni znanstveniki, kot sta na primer Američan Ian Stevenson in Avstralec Peter Ramster. Oba sta svoje preučevanje reinkarnacije skrbno dokumentirala in primere podkrepila s pričevanji nepristranskih opazovalcev.

Omembe vredno je, da so nekateri njuni izprašanci pod vplivom hipnoze tekoče govorili jezike, s katerimi so v sedanjem življenju dokazano imeli zelo malo ali pa nobenega stika. Nekateri so celo govorili v starih dialektih, ki obstajajo le še v zgodovinskih zapiskih.

Nekateri Ramsterjevi izprašanci so njega in druge neodvisne opazovalce popeljali v odročna prebivališča v tujih deželah, ki jih v tem življenju še niso obiskali. Velikokrat so te stavbe oziroma ostanki v vseh podrobnostih odgovarjali opisom izprašančevih domovanj iz prejšnjih življenj; opisom, ki jih je Ramster posnel na magnetofonski trak v svoji pisarni, še preden je z izprašanci odšel v tujino na preverjanje eksperimenta.

Spontano spominjanje prejšnjih življenj

Dr. Ian Stevenson, profesor psihiatrije na Univerzi v Virginiji, se je najbolj posvetil raziskovanju primerov ljudi, še zlasti otrok, ki se spontano spominjajo prejšnjih življenj. Pri teh je namreč možnost izmišljanja najmanjša. Klasičen primer, katerega je raziskal, je bila Šukla, hči uslužbenca na bengalski železnici.
Ko je bila Šukla stara poldrugo leto, je na rokah velikokrat zibala blazino in jo klicala Minu. Obnašala se je, kot da je njena hči, govorila pa je tudi o Minujinem očetu (tako hindujska žena ogovarja soproga) in njegovih dveh bratih. Trdila je, da vsi živijo v vasi Bhatpar in je starša vedno znova prosila, naj jo odpeljeta tja.

Šuklin oče je stvar raziskal in dognal, da je v Bhatparu živela ženska po imenu Mana, ki je pred nekaj leti umrla in je zapustila nedonošeno hčerko Minu. Čuklin oče je postal prepričan, da je bila njegova hči v prejšnjem življenju Mana.

Ko so s Šuklo odšli v Bhatpar, jih je takoj popeljala v hišo, kjer je živela Mana. Najprej se je zmedla, ker vrat ni našla tam, kjer jih je pričakovala. Ampak to je bilo razumljivo, saj so po Manujini smrti glavni vhod premestili. Nato je v hiši izmed tridesetih tujcev pravilno pokazala na Manujinega moža, taščo, svaka in hčerko Minu.

Pomembno pri tem primeru je, da si Šukla vsega tega ni mogla izmisliti, saj je bila premajhna, da bi podatke zvedela v tem življenju. Poleg tega ni govorila pod vplivom hipnoze, ampak v normalnem budnem stanju. Prav tako se ni le spominjala dogodkov, ampak je dejansko prepoznala ljudi iz prejšnjega življenja, ki so bili zanjo in za njene starše popolni tujci. Njeno videnje tudi ni bila telepatija, saj bi v tem primeru petletno dekletce moralo imeti izjemne psihične moči, njen ‘psihični radar’ pa se ne bi zmedel zaradi zamenjanega vhoda v njeni bivši domači hiši.

Zunajtelesne izkušnje

Zunajtelesne izkušnje ter obsmrtna doživetja so še en obrobni vidik reinkarnacije, o katerem se danes veliko govori in piše. Pri obsmrtnem doživetju ljudje, ki so zaradi hude bolezni ali pa duševne travme izgubili zavest, pozneje poročajo, da so opazovali svoje fizično telo iz zunanje perspektive.

Tipičen primer je denimo človek, ki doživi srčni napad in ga zdravniki oživljajo, potem pa pripoveduje, da je izven telesa opazoval zdravniško osebje, kako ga poskuša vrniti k življenju. V takem stanju pacientovi možgani prenehajo normalno delovati, tako, da bi moral biti po splošno veljavnem medicinskem vedenju nezavesten. Zato mnogi znanstveniki dvomijo v avtentičnost takih izkušenj.

Tudi dr. Michael Sabom, ameriški kardiolog in univerzitetni profesor, ki je bil glede obsmrtnih doživetij skeptičen, vendar je mnenje spremenil, ko jih je skrbno raziskal.

Sabom je imel kontrolno skupino 25 srčnih bolnikov, ki so preživeli srčni napad in niso imeli zunajtelesne izkušnje. Ko jim je rekel, naj opišejo zdravniški poseg po srčnem napadu, jih je 20 naredilo večjo napako pri opisu, trije so podali omejen, vendar točen opis, dva pa se nista spomnila ničesar.

Drugo skupino je sestavljalo 32 pacientov, ki so po srčnem napadu imeli zunajtelesno izkušnjo. Od teh jih je 26 podalo splošen vizualni opis obsmrtne krize, 6 pa jih je opisalo podrobnosti, ki so se popolnoma ujemale z dejanskim potekom zdravniškega posega.

V kontrolni skupini ni nihče točno opisal postopka njihove oživitve, v skupini z zunajtelesno izkušnjo pa je to storilo kar šest oseb, čeprav bi takrat morali biti nezavestni. Zato je Sabom postal prepričan, da so obsmrtna doživetja resnična.

Miti o reinkarnaciji

Ker danes o reinkarnaciji ni končno-veljavne znanstvene teorije, šolski sistem pa o njej ne daje sistematične izobrazbe, uspevajo številni šarlatani in špekulatorji, ki ponujajo razne vprašljive teorije o posmrtnem življenju ter z njimi zavajajo lahkoverne ljudi. Zdaj bomo navedli nekaj takih izmislekov, ki smo jih poimenovali ‘miti o reinkarnaciji’ ter njihovo pravilno razlago na podlagi Ved.

Prvi mit o reinkarnaciji je, da se ponovno utelesijo samo nekateri, izbrani ljudje. Vede nasprotno pravijo, da se inkarnirajo vsa živa bitja v materialnem svetu. V Bhagavad-giti (2.27) piše: »Kdor se je rodil, zagotovo umre, po smrti pa se gotovo zopet rodi.« Reinkarnacija je pravzaprav samo menjavanje teles in vidimo, da nenehno menjavamo telesa že v tem življenju. Gita (2.13) dalje pravi: »Utelešena duša menja telesa že v tem življenju, saj iz telesa otroka preide v telo mladeniča in potem v telo starca, podobno pa zamenja tudi telo ob smrti.«Reinkarnacija je torej univerzalen pojav.

Drugi mit o reinkarnaciji, ki smo ga že omenili v prej navedenem primeru Bridey Murphy, je izmislek, da duša pred novo utelesitvijo lahko odide v ‘duhovni svet’. Ta spekulacija je poskus pojasnitve prevelike časovne vrzeli med datumom izprašančeve smrti v ‘zadnji’ inkarnaciji in njegovim rojstnim datumom v tem življenju. Gospa Tighe naj bi v prejšnjem življenju kot Bridey Murphy umrla leta 1864, za manjkajoče obdobje šestdesetih let do njene naslednje inkarnacije pa avtor knjige pravi, da je njena duša živela v ‘duhovnem svetu’. Po nauku Ved je to popolnoma nemogoče. Kdor se ponovno inkarnira, v vmesnem času zagotovo ni bil v duhovnem svetu, saj Bhagavad-gita (8.15) pravi, da »velike duše, ki se z vdanim služenjem povežejo z Gospodom, odidejo v duhovni svet in se nikoli več ne vrnejo v ta minljivi svet.« Ampak taka velika duša je po besedah Gite zelo redka.

Vsaka duša lahko odide v duhovni svet, če v tem življenju opravlja predpisano duhovno prakso in odvrže vse materialne želje. Če ni živela duhovno in je ob smrti polna sebičnih želja, pa mora za njihovo izpolnitev sprejeti novo materialno telo.

Naslednji mit je teorija, da se duša, ki doseže človeško obliko, po smrti zmeraj rodi kot človek in nikoli ne pade v nižje življenjske vrste. Prava resnica je, da ni nujno, da se človek zopet reinkarnira kot človek; če je njegova zavest ob smrti na ravni živali in želi samo uživati v hrani, spanju in spolnem občevanju, dobi temu primerno telo. Kakšno telo dobi v naslednjem življenju je odvisno od stopnje zavesti, ki jo razvije v tem življenju, ter zakona karme.

Bhagavad-gita (14.14-15) jasno pravi, da: »človek, ki umre v vrlini, odide na višje planete velikih modrecev; kdor umre v strasti, spet postane človek; kdor umre v nevednosti, ta se rodi v živalskem kraljestvu.«

Še en mit o reinkarnaciji je predstava, da je smrt čudovit, neboleč prehod ter po možnosti napredovanje v nove, višje dimenzije zavedanja. Po tej teoriji po smrti nastopi kratek kozmični sen z lebdečim občutkom, ko gre duša novemu človeškemu telesu nasproti, nakar vstopi v prijetno toplo človeško maternico, kjer zaščitena leži udobno zvita vse do prihoda na svet.

To se sicer lepo sliši, žalostna resnica pa je, da je smrt praviloma strašno in skrajno mučno doživetje. V Šrimad-Bhagavatamu (3.30.16-18) veliki modrec Kapila opisuje svoji materi smrt navadnega človeka: »Bolnik zaradi pritiska zraka od znotraj izbulji oči, žleze pa mu zamaši sluz. Težko diha in iz grla mu prihaja hropeč glas. Umre v pomilovanja vrednem stanju, veliki bolečini in brez zavesti.«

Duša se tako navadi živeti v danem telesu, da jo mora zakon karme ob smrti na silo izgnati iz njega. Kakor nihče ne mara, da ga spodijo od doma, se tudi duša upira izgonu iz materialnega telesa. Ampak smrt je neizogibna za vsakogar, skupaj s strahom in bolečino, ki jo spremljata.

Vede pravijo, da le samouresničen, osvobojen človek lahko umre brez tesnobe. To lahko stori, ker je popolnoma odvezan od materije in se dovršeno zaveda, da je večna duhovna duša, neodvisna od materialnega telesa. Zato je zmeraj v stanju duhovne blaženosti in ga telesne bolečine in spremembe ob smrti ne zmedejo.

Sklep

V teorijah o reinkarnaciji, opisanih v poljudni literaturi, je treba videti tisto, kar v resnici so verovanja, mnenja, predpostavke, želje in gole špekulacije. Modni nazori o reinkarnaciji so lahko zabavni in všečni, ampak naša usoda po smrti je preveč pomembna, da bi verjeli v površne, skrajno poenostavljene, netočne in zavajajoče spekulacije.

Empiričen znanstven pristop k reinkarnaciji je vsekakor velik korak naprej od šarlatanstva, vendar je še zmeraj pomanjkljiv, saj nam ne more dati podrobnega znanja o usodi duše po smrti.

Po drugi strani pa nam Vede že tisočletja dajejo jasno, razumljivo in praktično znanje o reinkarnaciji, s katerim lahko razvijamo vedno višja stanja zavedanja in se nazadnje rešimo iz začaranega kroga rojstev in smrti. To je pravi cilj človeškega življenja.

Vir: www.harekrisna.net