Selektivni mutizem

OGLAS

Zadnje čase me mnogi starši kličejo in sprašujejo kako lahko pomagajo svojim osnovnošolskim otrokom. Namreč, otrok doma vso šolsko snov obvlada, ko pride v šolo in je vprašan ali ko mora odgovarjati pred tablo, pa popolnoma zmrzne, se začne tresti in nekateri otroci celo začnejo jokati pred celim razredom, kar jih še bolj spravi v tesnobo, saj se mu pogosto ostali sošolci še posmehujejo zaradi tako izražene stiske.

Vsekakor je to zelo resna motnja, spada med strahove (fobije) in je povezana s tesnobo zato jo je potrebno obravnavati z vso resnostjo. Če otroku ne pomagamo v tistem obdobju, se lahko prenese tudi v kasnejšo dobo, celo v odraslost. Večina otrok začne z opisano stisko v petem ali šestem razredu, ko pride otrok v puberteto in mu mnenje vrstnikov pomeni vedno več. Njegova samopodoba izjemno trpi, ruši se še tisto malo samozavesti, ki jo je otrok do tedaj premogel in slika poloma na vseh ravneh je popolna. Da ne govorim o nekaterih učiteljicah, ki žal nimajo posluha za opisano stisko otrok in se držijo predpisanih metod poučevanja kot da ne bi zmogle tudi nekaj kreativnosti pri spraševanju otroka, ki se lomi pred tablo in pred vsemi doživlja tako rekoč rahel živčni zlom.

Je tudi res, da mi starši poročate o izjemno sočutnih in sodelujočih učiteljicah, ki razumejo stisko takšnega otroka.
In da ne bo pomote, tako prizadet otrok ne zavrača tega, da bi govoril oziroma odgovarjal, on resnično ni sposoben govora. To je potrebno vedeti, saj pričakovanja pri nekaterih otrocih sprožijo določene nezavedne reakcije, ko kar zmrznejo in jih zajame občutek panike. V takšnih primerih je govorjenje res onemogočeno in se otrok nikakor ne heca, ko noče odgovarjati saj tega enostavno ne zmore.

OGLAS

Seveda lahko otroci s selektivnim mutizmom normalno govorijo s prijatelji ali družino, ko se ne počutijo ogrožene. Približno 1 od 140 otrok naj bi bil prizadet s selektivnim mutizmom. To so sicer podatki iz ZDA, a verjetno ni kaj dosti drugače tudi v naši deželi. Bolj je pogost pri deklicah.

Nekateri otroci pričnejo z znaki selektivnega mutizma tudi že pri dveh ali štirih letih, ko niso sposobni vstopati v interakcijo z drugimi neznanimi ljudmi. V trenutku prenehajo govoriti, na obrazu dobijo popolnoma prestrašen in zmrznjen izraz, ko se od njih pričakuje, da bodo spregovorili z osebo, ki je izven njihove cone udobja in je ne poznajo ali nanjo niso navajeni.

Pravzaprav, če bolje pomislim, tudi mi, odrasli pogosto kar obnemimo, če smo nenadoma potisnjeni v situacijo, ko moramo spregovoriti s popolnimi neznanci ali pred množico neznanih ljudi.

S primernim usmerjanjem lahko opisana tesnoba izzveni. Pri svojem delu s tako prizadetimi otroki se osredotočam ne zgolj na to, da naj bi otrok spregovoril pred celim razredom temveč, da se razreši tesnoba, ki je s tem povezana. Gre postopoma in nič na silo. Otrok sčasoma ugotovi, ko dobi dovolj opolnomočenja, da je varen, če spregovori, ko je pripravljen, da ga nihče ne bo prekinjal ali ga zasmehoval. Zato vedno priporočam sodelovanje staršev, učiteljev in otroka.

Verjamem, da je to dodatna naloga za naše že tako obremenjene učitelje, a otrok, ki se sooča s selektivnim mutizmom ni tega sam izbral. Je v stiski in pomagajmo mu vsi mi, da izzveni in da lahko sčasoma govori brez stiske in sramu.