Danes bomo razmišljali o tem, kako starši vsadimo nehote in nevede v otroke prepričanja, četudi nimamo pojma, da smo jih in kako lahko takšno prepričanje spremlja posameznika skozi celotno življenje.
Bom opisala lasten primer mojega zakoreninjenega prepričanja, ki ga počasi skušam preoblikovati v bolj ustreznega meni. Kot otrok sem bila bolj debelušna in sem včasih bila nerodna na igralih ali pa sem hodila po ravnem pa se spotaknila in se zložila po tleh. Oče mi je včasih v šali ljubkovalno rekel »ti štorček moj« in jaz sedaj imam v sebi prepričanje, da sem pač »štorček«, torej da sem motorično precej nespretna oseba. Kar sem si seveda skozi desetletja potrjevala in se vestno izogibala športu in drugim motoričnim aktivnostim, saj se ne počutim dobro, ko si dokažem to svoje prepričanje, da nisem sposobna biti motorično razvita.
Kljub naštetemu sem se odločila, da pred nastopom menopavze začnem s vodenim treningom v fitnesu ter da sčasoma utrjujem svoje telo, da bo sposobno zdravo živeti naslednjih nekaj dekad. In kaj se zgodi? Ob raznih vajah z lastno težo ali motoričnih izzivih se trenerju kot da opravičim, da bom verjetno to vajo delala vsaj nekaj časa čudno, ker da motorično ne zmorem. In kaj se zgodi? Vedno znova me trener debelo gleda in pravi, o čem vendar govorim, saj izvajam določeno vajo popolnoma v redu in pravilno in ni sledu o bilo kakšni nesposobnosti.
Tako počasi topim svoje prepričanje, da nisem sposobna povezanih gibanj ali vaj, ki vključujejo več posameznih operacij premikanja različnih delov telesa.
Pa vendar vedno znova očitno moram testirati prepričanje, ki v resnici ni moje, a je v meni, saj je bilo vtisnjeno v mene s strani nekoga drugega. In tako sem pred dobrim mesecem dni padla in si nategnila stegensko mišico. Ja, je bolelo kot hudič a je vsak dan bolje in sedaj že hodim normalno, a čutim, kot da sem nekako zamaknjena v medenici. Prosim prijatelja in odličnega strokovnjaka za gibanje, predvsem medenice in hrbtenice, Žigo Toliča, da mi pomaga z vajami, da se spet moje okostje in mišice uravnotežijo. Pa mu ponovno rečem, da sem očitno res debilna v motoriki, ko me prijazno opomni, da s tem sabotiram svoje sposobnosti.
Same lepe mišice ne zagotavljajo učinkovitega gibanja, ki je pravzaprav gibalo premikanja osebe. Učinkovito in povezano telesno gibanje je naravno, je pa res, da smo na to ob sedenju po cele dneve pozabili oziroma zanemarili. Tako sem dobila na videz enostavni vaji za delati doma in drugje, da se moje telo ponovno vzpostavi kot učinkovit stroj, ki je najbolj popoln, ko se z njim ljubeče in pripadno ravna.
Kakšna prepričanja imate vi sami?
Ste se kdaj o tem spraševali v situacijah, ki so vas bolele in vam dajale signale, da niste v lastnem duševnem, čustvenem ali telesnem ravnovesju? Kajti, prepričanja pogosto privrejo na dan, ko smo vrženi iz lastnega mikro kozmosa območja udobja, v katerem pač živimo v svojih navadah in po svojih vzorcih. Ko ozavestimo prepričanje, ki nam ne služi več, je čas, da poiščete strokovnjaka, da vam pomaga »raztopiti« dosedanje okove prepričanj in jih nadomestite z novimi in vam bolj ustreznimi programi, ki vam bodo pomagali graditi tudi manjkajoče delčke osebnosti, da bo postala sčasoma še bolj celovita in vam bo služila v dobro. Z nekaj truda lahko naredimo velike in kvalitativne premike v našem razvoju osebnosti. Da se dobro počutimo v svoji koži, kot radi rečemo.
V branje priporočam knjigo Iskreno o osebni rasti >>
