Leta 1902 je sociolog Charles Horton Cooley zapisal: »Jaz nisem to, kar mislim, da sem, in nisem to, kar ti misliš, da sem. Sem to, kar mislim, da ti misliš, da sem.«
Vzemite si nekaj trenutkov za razmislek o tem. Naša identiteta temelji na tem, kar drugi mislijo o nas – ali natančneje, kar mi mislimo, da drugi mislijo o nas. Naša samopodoba ni odvisna zgolj od tega, kako mislimo, da nas vidijo drugi, temveč je večina naših prizadevanj za izboljšanje sebe zgolj naš poskus, da bi postali ta svoj namišljeni ideal. Če mislimo, da nekdo, ki ga občudujemo, bogastvo enači z uspešnim življenjem, poskušamo obogateti, da bi navdušili to osebo. Če si predstavljamo, da prijatelj ocenjuje naš videz, svoj videz prilagodimo temu.
Želimo postati tisto, za kar mislimo, da drugi mislijo o nas, in to celo na račun svojih vrednot.
Je to prah ali sem to jaz?
Gauranga Das mi je povedal čudovito prispodobo, s katero je ponazoril zunanje sile, ki zameglijo naš pravi jaz. Sva v skladišču, polnem zavrženih knjig in škatel, v katerih so artefakti. Za razliko od preostalega ašrama, ki je vedno pospravljen in pometen, je ta prostor prašen in prepreden s pajčevinami.
Stari menih me vodi do ogledala in me vpraša: »Kaj vidiš?«
Skozi debelo plast prahu ne morem videti niti svojega odseva. To mu povem in menih prikima. Nato s podlaktjo pobriše steklo. Dvigne se oblak prahu, zaradi katerega me zapečejo oči in zaboli grlo.
Reče: »Tvoja identiteta je ogledalo, prekrito s prahom. Ko prvič pogledaš vanj, je resnica tega, kdo si in kaj so tvoje vrednote, zakrita. Čiščenje morda ne bo prijetno, toda svoj pravi odsev boš lahko ugledal le, ko ne bo več prahu.«
Jay Shetty, povzeto iz knjige Mislite kot menih >> … Več: TUKAJ
