Ljudje projiciramo tako in drugače. Nekatere ljudi vidimo dobre in o njih govorimo, jih čislamo, druge spet slabe in tudi tam jih blatimo, črnimo, ogovarjamo. Vse to pa ustvarja napetosti v polju.
Še več, te napetosti ali valovi so umerjeni napram tisti osebi, ki so ji namenjeni. Ti valovi so sicer naši individualni, vendar pa presegajo naše individualno polje zavesti.
V trenutku, ko pomislimo o nečem izven nas, vključimo tudi tisto in vse kar je s tistim povezano, v našo projekcijo.
Tisto o čemer premišljujemo ima še pripeto mnogo misli, idej, zamisli, pesmi, občutkov, čustev. In vse to, ko premišljujemo o tem, je del te slike.
In ko projiciramo oz. premišljujemo o nečem, obstaja možnost, da vse to potuje do druge osebe.
Verjetnost, da potuje je okarakterizirana s tem, kako močno premišljujemo o nekom in kako močno misli usmerimo tja. Če smo jezni, je moč velika. Pa ne samo to, tudi ostrina je zelo ostra. Če pa so tu ljubeče misli in čustva, spomini, potem pa je tisti, v katerega pošljemo misli tudi obdan z lepoto, nežnostjo, saj ni bilo nič vrinjeno.
A ste opazili, da če smo ljubeči, da na nikogar ne projiciramo in da se tisti počuti zelo v redu, po drugi strani pa če smo jezni, da se burno odzove?
Seveda se to lahko zgodi tudi v nasprotnem primeru, saj je vse odvisno od ran, ki jih ta nekdo nosi znotraj sebe, saj smo vsi odraščali in živeli. Med tem časom pa smo počeli marsikaj. Večkrat smo prizadeli druge, drugi so večkrat prizadeli nas in mnogo tega je ostalo v nas.
Ko projiciramo je zelo dobro, da smo ljubeči, kajti v nasprotnem se bomo vsekakor dotaknili tistega, ki mu je projekcija namenjena.
Biti ljubeč je brez pričakovanj, kjer dovoliš osebi, da je takšna kot je. Pa kljub temu dosti ljubimcev, prijateljev, znancev, učiteljev projicira tako, da poškoduje tistega, ki je prejemnik sporočila.
Ko projiciramo in, če smo malček jezni, ali imamo neizpolnjena pričakovanja, ocenjujemo, sodimo, karamo ipd., se vsekakor v misli in čustva, energijo, ki leti proti drugim pomeša ostrina.
Ta ostrina je lahko nezavedna, saj se dosti ljudi niti ne zaveda tega, kljub temu, da jih dosti želi, da bi jih druga stran razumela in da bi jim dala to, kar od njih pričakujejo.
Ko projiciramo je dobro premisliti, kaj si od sogovornika želimo, saj ga lahko zelo poškodujemo, še posebej, če ga obsujemo s svojimi pričakovanji o tem, kako želimo, da se obnaša, tako do nas, kot do drugih.
Projekcija pa lahko pri empatih povzroči popolno disfunkcionalnost in črnino na njihovi kogniciji, saj so empati dosti bolj odprti in dosti bolj dovzetni za vzpostavljanje t.i. superpozicij med tem, kar čutijo od drugih in svojim lastnim čutenjem.
Empati čutijo znotraj sebe točno to, kar čuti tisti, ki projicira, a tega nimajo v razmišljanju in umu. Težava je v tem, da če drugi projicira svoje misli, da bo tudi empata vrglo v siljenje skozi misli. Z drugimi besedami, če nekdo želi, da se empat obnaša do njega tako in tako, kar je lahko zelo možno v ljubezenskih zvezah, in to premleva v mislih in z njimi sili v emapta, potem se zna zgoditi, da bo empat začel silit sam sebe v enak način razmišljanja, ker bo hotel, da pomaga drugemu razplesti takšno vedenje.
Vendar pa, če se drug ne pusti oz. je zelo zagozden v svojo predstavo in neposredno sili v tisto smer, potem bo empat začel zlorabljati sebe s tem, da bo morda prevzem to kar je način od onega drugega in bo pričel delovati na njegov način. A ta način ni njegov, temveč način od partnerja in zato bo v njegovem telesu, čustvih, mislih, kogniciji nekaj počilo.
Začel se bo siliti s tem kar čuti, čeprav to ni za njega dobro in ne koristno.
V takšnem primeru je dobro, če empat sebe ogradi od partnerja, vsaj energetsko, če želi z njim sobivati. Če pa energetsko ne gre in po navadi ne, pa se je potrebno odstraniti iz njegove družbe, za ceno lastnega preživeta.
Mnogi empati, ko se odstranijo iz družbe takih ljudi, se zelo hitro popravijo, vendar pa se zna zgoditi, da se bodo ravno zato, ker so sedaj ok in da so našli ventil, spet vrnili v družbo ljudi, ki zlorabljajo sebe in na ta način tudi njih.
Empati se ne počutijo dobro poleg ljudi, ki zlorabljajo sebe in jim želijo pomagati, da se več ne bi, saj so naravni zdravilci ravno zaradi te lastnosti. Drugim lahko pomagajo, da prepoznajo svoja prava čustva in misli, le dovoljeno jim mora biti, da jim pomagajo.
Če je pomoč zavrnjena, drugi pa še vedno zlorabljajo sebe, bo verjetno najboljše, da se empat odstrani od takšnih ljudi, saj noče končati v samo zlorabi.
Zaradi te svoje čudovite lastnosti, da lahko postane eno s tem čustvom, ki je v drugih in tudi, da jim pomaga »pozdraviti« svoj odnos s sabo, so empati zelo koristna družba. Vendar pa, ko empati začutijo, da se zloraba ponavlja in ponavlja, jim ne ostane drugega, prav zaradi sebe, de se iz takšne družbe odstranijo.
Nekateri empati sicer imajo to za svojo duhovno lekcijo, saj med tem, ko vztrajajo v družbi takšnih ljudi, venejo in se šibijo njihove naravne sposobnosti »zdravljenja«. In mnogi od njih, ko drugače ne morejo več in ovenejo, žalostno propadejo, mnogi pa se umaknejo iz takšnih odnosov, ter ponovno zacvetijo.
Celotna zgodba je dokaj skrivnostna in je ovita v tančico nerazumevanja in magičnosti. Vendar pa je kvantna mehanika začela opisovati in ustvarjati kvantne fenomene, ki se jim pravi superpozicija, torej, kjer imata dva oddaljena delca iste lastnosti in ko spremeniš enega se spremeni tudi drugi v hipu oz. so trenutku.
To kar se dogaja znotraj empatov je vsekakor nekaj, kar se dogaja v dveh prostorih hkrati oz. je zelo podobno kvantnemu fenomenu, ki ga opisujejo. Hkrati pa se tudi obe strani zavedata, kaj čutita, razlika je le v tem, da ravno obe strani ne čutita iste moči in jasnosti.
Jasnost čutenja je odvisna od tega, koliko je vsak sam povezan sam s sabo, torej svojo notranjo resnico, ne s čustvi, mislimi, občutki ipd. In empati so bitja, ki so zelo globoko povezana s svojim notranjim svetom.
Težava je le, da nas vse učijo o istih stvareh in na isti način in zato se empati včasih izgubijo v vsem tem, tako, da več ne vidijo sebe.
Kar je tukaj dobro, je to, da se empati izpostavijo, ne le treningu povečanega pretoka energije, kar je samo ena manifestacija duhovnega polja, temveč, da se urijo v splošni občutljivosti in zaznavah, hkrati pa na redni bazi komunicirajo s tem, čemur pravijo njihova lastna povezava s sabo.
V nasprotnem jih lahko kaj hitro odpihne, vrže v otopelost, odvisnosti, negativna čustva, samomorilnost. Razlog pri tem ni hipne narave oz. sama čustva, temveč je razlog, da ne more izražati sebe in svoje resnice na način, kot si želi.
