V vsaki ženski se skriva glas hrepenenja.

Kazalo

Tako zavzeto si prizadevamo, da bi bile dobre: dobre partnerice, hčere, matere, uslužbenke in prijateljice. Upamo, da se bomo zaradi tega prizadevanja počutile žive. Toda zgodi se nasprotno: preobremenjene smo in utrujene, hkrati pa se počutimo neuresničene, ujete.

Glennon Doyle nam v Neukrotljivi, prodajni uspešnici z lestvice New York Timesa, pokaže, kako biti pogumne. Kot samozavestno trdi Glennon: Pogumnejše smo, srečnejše bomo.

Ko smo se naučile ugajati, smo pozabile, kako védeti

Moj sedemnajstletni sin Chase s prijatelji v dnevni sobi gleda film. Trudim se, da bi jih pustila pri miru, a mi to ne gre najbolje od rok. Razumem, da se večini najstnikov njihove mame ne zdijo kul, ampak sebe prištevam k izjemam.

OGLAS

Sin se obrne proti meni in mi nameni polovičen nasmeh. »Živjo, mami.«

Potrebujem izgovor, zakaj sem tam, zato vprašam: »Je kdo lačen?«

Kar sledi, se mi zdi, kot da sem priča filmu, ki se vrti v počasnem posnetku.

Vsi fantje se zaderejo »JA!«, ne da bi odvrnili pogled od televizijskega zaslona.

Dekleta so najprej tiho. Nato druga za drugo pogledajo stran od televizije in skenirajo obraze kolegic. Prav vsaka od njih pogleda prijateljico, da bi odkrila, ali morda ona sama občuti lakoto. Med njimi poteka nekakšna telepatija. Poteka nekakšno tiho glasovanje. Zbirajo glasove, čakajo na dovoljenje ali pa morda na zavrnitev predloga.

Kolektiv za govornico neslišno določi pegasto dekle, ki ima lase prepletene v kitko. Pegasto dekle se obrne stran od prijateljic in me pogleda. Vljudno se nasmehne in reče: »Ni treba, hvala.«

Fantje so poslušali svoj notranji glas, dekleta pa tistega od zunaj.

Ko smo se naučile ugajati, smo pozabile, kako védeti.

Zato smo kar naprej lačne.

In zdaj, ko nam ni treba biti pridne, smo lahko svobodne

Včasih sem bila dobra žena. Imela sem tri otroke in njihove potrebe sem tako dolgo postavljala pred svoje, da sem pozabila, da jih sploh imam. Bila sem dobra mama. Začela sem hoditi v cerkev in se naučila, da se je Boga treba bati ter da tistih, ki ga zastopajo, ne gre preveč zasliševati. Bila sem dobra kristjanka. Vestno sem sledila modnim trendom, si barvala lase in plačala, da mi v čelo vbrizgajo strup, da ne bi bila videti preveč utrujena od vsega napora, ki ga terja lepota.

Začela sem pisati in moje knjige so postale uspešnice. Potovala sem po vsej Ameriki in predavala v razprodanih dvoranah. Ni zaželeno, da je ženska poslovno uspešna in da ji gre dobro, če ne poskrbi še za dobro drugih ljudi. Zato sem postala altruistka. Zbrala sem več deset milijonov dolarjev za pomoči potrebne in zaradi odpisovanja neznancem izgubila desetletje spanca.

Dobra ženska si, Glennon, so govorili.
Res sem bila. Bila sem zelo dobra. Pa tudi zelo izčrpana, anksiozna in izgubljena.

Ravno v tistem času sem se pogovarjala z dobro prijateljico. Rekla je: »G, se spomniš tistega slavnega citata Johna Steinbecka? ‚In zdaj, ko ti ni treba biti popoln, si lahko dober.‘« Seveda. Citat sem si zapisala na listek. Veliko let sem ga imela na mizi. Včeraj zvečer sem ga pogledala in pomislila: Naveličana sem biti dobra in pridna. Tako zelo naveličana.

Spremenimo ga v: In zdaj, ko nam ni treba biti pridne, smo lahko svobodne.

Delam, kar za vraga hočem

Pred nekaj leti je pevka Alicia Keys oznanila svetu, da ne bo več nosila mejkapa. Rekla je: »Nočem več skrivati svojega obraza, uma in duše, niti svojih misli, sanj in težav. Ničesar več.«

Točno tako, sem si mislila.

Prejšnji mesec sem imela intervju s pevcem Adamom Levinom.

Povedal mi je, da je med snemanjem oddaje pokukal v Alicijino garderobo. Kazala mu je hrbet in si pred ogledalom nanašala ličila.

Nasmehnil se je in rekel: »Hej, sem mislil, da si opravila z ličili.«

Obrnila se je, držeč v roki šminko, in ga pogledala.

Rekla je: »Delam, kar za vraga hočem.«

Točno tako.