Nemir, stiska, nemoč, … Plavam proti toku. Popolnoma sem izmučena! Naredim nov zamah … želim dokazati, da zmorem … globoko vdihnem … Seveda! Zmorem! Naredim nov vdih … obrišem solzo … nov zamah … telo se trese … vdihnem … ne vdam se …
»Čemu?« me poboža nekaj v meni.
Kot deklamacijo zdrdra um:
Jaz sem vztrajna!
Jaz se držim rokov!
Jaz naredim kar rečem!
Jaz dokončam stvari!
Vmes telo vdihne in zamahne. Cela se tresem. Plavam na mestu. Tok je enako močan kot jaz.
Kdo bo popustil?
Z nežno spočito energijo šepet sprašuje naprej.
»Je kdo rekel, da nisi vztrajna?«
Med vdihom in zamahom, s polnimi usti vode, zavpijem: »NE!«
»Je kdo rekel, da se ne držiš rokov?« je nežno kot je le lahko vprašal šepet.
S polnimi usti in vso trdoto komaj izgovorim: »Jaz!«
Poln sočutja me šepet vpraša: »Kdo ti postavlja roke?«
Solze zalijejo obraz, tok me odnese nekaj metrov nižje. Izpljunem vodo in se za nekaj trenutkov prepustim, da me nosi. Ob prepuščanju toku potihoma rečem: »Jaz. Jaz si govorim, da se ne držim rokov.«
Šepet bolj pogumno: »Kdo ti postavlja roke?«
Jokajoče odgovorim: »Jaz, le jaz!«
Šepet vztraja: »Kdo pravi, da ne narediš, kar rečeš?«
Z usti polnimi solza, krepko stran od svoje zadane poti, izdahnem: »Jaz!« Prepustim se toku in z njegovo pomočjo splavam iz struge in ležem na mehko travo. Zadiham s polnimi pljuči. Solze tečejo ob spoznanju, da si sama delam nemir. Pustim, da čas teče … mirujem … ne delam nič … spustim obveznosti … zamere … ljudi … vse tisto, kar sem mislila, da moram ohraniti.
Ne! Ohraniti moram le močan stik z mojim šepetom, on ve, kdo in kaj je dobro, da je ob meni.
Ležim, mirujem, spuščam in ustvarjam prostor. Rojevajo se nove ideje, kreacije. Iz same praznine grem v svoj potencial.
Vračam se v to mehko travo in se povežem s svojim šepetom in naravnimi ritmi … upam … rastem … spuščam … in se obnavljam. In spet in spet … z žarom v očeh.
Mojca Erman
Bled, 4.4.2021
