Čustveno zapuščanje v odnosih

Strah pred tem, da bomo ostali sami, zapuščeni, je eden izmed večjih strahov, ki ga nosi veliko ljudi.

Lahko popolnoma nezavedno ali že zavedno…

Ko govorimo o zapustitvi, velikokrat pomislimo najprej na fizični odhod pomembne osebe iz našega življenja. A ni samo fizični odhod, zapustitev nam pomembne osebe je tisti, ki povzroči bolečino. Tudi čustveno zapuščanje s strani osebe, ki je konstantno prisotna v življenju, povzroča bolečine, ki jih lahko nosimo s seboj tudi celo življenje, če jih ne predelamo.

Čustvena zapustitev v otroštvu je lahko usodna, če jo v odrasli dobi ne prepoznamo in presežemo.

A zelo boleča je čustvena zapustitev s strani nam pomembne osebe. Ta pusti za seboj včasih težko razrešljive in težko razumevajoče dvome, strahove, nesigurnost, nemir, itd.

Poglejmo primer: ženska, ki je v otroštvu doživljala stalno zapuščanje čustveno odsotnega očeta, danes v odnosu s partnerjem doživlja močan strah pred tem, da jo bo ta zapustil. Zaradi strahu je pravzaprav v podrejenem položaju in takšen odnos je polje za čustveno izsiljevanje in energetske boje moči.

Vzorec zapustitve, ki se je v njej oblikoval že v zgodnjem otroštvu pusti v njeni notranjosti nerazumljivo zmedo in dvom – oče je fizično bil prisoten, a čustveno odsoten. Ni izkazoval očetovske ljubezni in pozornosti. Zaradi vzorca, ki ga je ponotranjila, je razdvojena – ve po čem hrepeni njeno srce (iskreni ljubezni, sprejemanju), a hkrati jo je strah ravno tega, saj se je vsak poskus (krik po ljubezni) v otroštvu obrnil v svoje nasprotje. Piko na i pa naredi še dejstvo, da je deklico oče imel rad, le ni znal tega izraziti. Zmeda, ki jo doživlja otrok je torej »popolna« – čuti nekakšno naklonjenost, ki se ne sklada z vedenjem.
Zdaj odrasla ženska še vedno išče pozornost očeta, od svojega partnerja in na nezdrav način. Z energetskega vidika se na sedanjega partnerja »priklaplja« z enakimi vzemi, ki jih je spletla z očetom. Te vezi je seveda potrebno ozdraviti, če želi z moškim zaživeti v bolj zdravem vzdušju.

Močni strahovi se slej ali prej realizirajo in tako žensko ta moški resnično lahko zapusti, zgodi se lahko tudi to, da ona njega zapusti, še preden bi on njo, zato da se zavaruje pred najhujšim. Lahko pa dejansko oba živita celo življenje skupaj in sta čustveno odsotna in v odnosu stalno preigravata vzorec zapuščanja. Skozi situacije se stalno prizadevata in odpirata drug drugemu otroške rane.

Moški v sebi nosi podoben vzorec, le izraža se na drugačen način – v begu pred njo. Če želita vzorec preseči, se morata z njim soočiti, kar pomeni da si morata priznati »da nekaj ne štima«. Le tako bosta oba v odnosu lahko zaživela in videla drug drugega takšnega kot v resnici sta. Sicer bosta živela odnos, kjer si v resnici nikoli ne bosta prisluhnila.

A dejstvo je, da je odnos, ki ga imamo do sebe tisti, ki narekuje zgodbo odnosov v naših življenjih. Prvi »print« odnosa prejmemo torej v otroštvu (preko mame, očeta in njunega odnosa), ki ga kot našo zgodbo nosimo s seboj vse do točke, ko se odločimo da bomo nekaj spremenili, da to ne gre več tako naprej. Takrat pride v ospredje odnos, ki ga začnemo oblikovati s seboj. Zaželimo si miru in zato odpuščamo in spuščamo. To nas počasi pripelje do spoznanja, da so ljudje, situacije in predvsem intimni partner zgolj odsev nas samih in naših dobrih in slabih lastnosti, bolečin, ran in tudi moči. Tako se učimo o sebi in se spreminjamo medtem, ko opazujemo svoja ogledala (lastnosti, reakcije, pojavo, ki jo vidimo v drugih).
To je bil zgolj klasičen primer delovanja ponotranjenega vzorca zapustitve. V večji ali manjši meri, smo ga v otroštvu deležni skoraj vsi. 

Strah pred tem, da bomo ostali sami, zapuščeni, je eden izmed večjih strahov, ki ga nosi veliko ljudi.

Lahko popolnoma nezavedno ali že zavedno…

Ko govorimo o zapustitvi, velikokrat pomislimo najprej na fizični odhod pomembne osebe iz našega življenja. A ni samo fizični odhod, zapustitev nam pomembne osebe je tisti, ki povzroči bolečino. Tudi čustveno zapuščanje s strani osebe, ki je konstantno prisotna v življenju, povzroča bolečine, ki jih lahko nosimo s seboj tudi celo življenje, če jih ne predelamo.

Čustvena zapustitev v otroštvu je lahko usodna, če jo v odrasli dobi ne prepoznamo in presežemo.

A zelo boleča je čustvena zapustitev s strani nam pomembne osebe. Ta pusti za seboj včasih težko razrešljive in težko razumevajoče dvome, strahove, nesigurnost, nemir, itd.

Poglejmo primer: ženska, ki je v otroštvu doživljala stalno zapuščanje čustveno odsotnega očeta, danes v odnosu s partnerjem doživlja močan strah pred tem, da jo bo ta zapustil. Zaradi strahu je pravzaprav v podrejenem položaju in takšen odnos je polje za čustveno izsiljevanje in energetske boje moči.

Vzorec zapustitve, ki se je v njej oblikoval že v zgodnjem otroštvu pusti v njeni notranjosti nerazumljivo zmedo in dvom – oče je fizično bil prisoten, a čustveno odsoten. Ni izkazoval očetovske ljubezni in pozornosti. Zaradi vzorca, ki ga je ponotranjila, je razdvojena – ve po čem hrepeni njeno srce (iskreni ljubezni, sprejemanju), a hkrati jo je strah ravno tega, saj se je vsak poskus (krik po ljubezni) v otroštvu obrnil v svoje nasprotje. Piko na i pa naredi še dejstvo, da je deklico oče imel rad, le ni znal tega izraziti. Zmeda, ki jo doživlja otrok je torej »popolna« – čuti nekakšno naklonjenost, ki se ne sklada z vedenjem.
Zdaj odrasla ženska še vedno išče pozornost očeta, od svojega partnerja in na nezdrav način. Z energetskega vidika se na sedanjega partnerja »priklaplja« z enakimi vzemi, ki jih je spletla z očetom. Te vezi je seveda potrebno ozdraviti, če želi z moškim zaživeti v bolj zdravem vzdušju.

Močni strahovi se slej ali prej realizirajo in tako žensko ta moški resnično lahko zapusti, zgodi se lahko tudi to, da ona njega zapusti, še preden bi on njo, zato da se zavaruje pred najhujšim. Lahko pa dejansko oba živita celo življenje skupaj in sta čustveno odsotna in v odnosu stalno preigravata vzorec zapuščanja. Skozi situacije se stalno prizadevata in odpirata drug drugemu otroške rane.

Moški v sebi nosi podoben vzorec, le izraža se na drugačen način – v begu pred njo. Če želita vzorec preseči, se morata z njim soočiti, kar pomeni da si morata priznati »da nekaj ne štima«. Le tako bosta oba v odnosu lahko zaživela in videla drug drugega takšnega kot v resnici sta. Sicer bosta živela odnos, kjer si v resnici nikoli ne bosta prisluhnila.

A dejstvo je, da je odnos, ki ga imamo do sebe tisti, ki narekuje zgodbo odnosov v naših življenjih. Prvi »print« odnosa prejmemo torej v otroštvu (preko mame, očeta in njunega odnosa), ki ga kot našo zgodbo nosimo s seboj vse do točke, ko se odločimo da bomo nekaj spremenili, da to ne gre več tako naprej. Takrat pride v ospredje odnos, ki ga začnemo oblikovati s seboj. Zaželimo si miru in zato odpuščamo in spuščamo. To nas počasi pripelje do spoznanja, da so ljudje, situacije in predvsem intimni partner zgolj odsev nas samih in naših dobrih in slabih lastnosti, bolečin, ran in tudi moči. Tako se učimo o sebi in se spreminjamo medtem, ko opazujemo svoja ogledala (lastnosti, reakcije, pojavo, ki jo vidimo v drugih).
To je bil zgolj klasičen primer delovanja ponotranjenega vzorca zapustitve. V večji ali manjši meri, smo ga v otroštvu deležni skoraj vsi.