Iskanje vzroka problema- rešitev ali novi problem?

OGLAS

Ko večina razmišlja o svojih problemih in išče rešitve zanje, je razmišljanje ponavadi neizogibno povezano z iskanjem vzroka problema. Zakaj se mi to dogaja? Kdo je kriv? Kje je vzrok problema? Je to moje otroštvo, vzgoja…morda pretekla življenja? Morda bi moral/la na regresijo in poiskati vzrok?  Če pridem do vzroka…bom rešil/la problem. Moram ozavestiti problem…

Večina duhovnih iskalcev je obremenjena z vzroki in z iskanjem le teh. Tudi večina literature je napisana v tej smeri. Ko preberete kakšen intervju s terapevti… je ponavadi govor o vzrokih problema. Iskanje vzroka problema in njegovo ozaveščanje naj bi bil ključ za rešitev aktualne situacije. Pa je res tako? Lahko rečem, da na pogojeni ravni (ravni uma, telesa) tak mehanizem obstaja in daje rešitve, ki so na krajši rok lahko dobre, na daljši rok pa ne preživijo in ne dajejo rezultatov.

Sam dualizem in nasprotja, ki obstajajo so del sveta in so kot taka vpeta v materialni svet (rojstvo-smrt, začetek-konec, žalost-sreča, mir-napetost, sever-jug, črno-belo, vzrok-posledica). Iskanje vzrokov je že samo po sebi dualizem. Če želimo iti čez to je potrebno spremeniti sam naš pogled na stvari in tistega, ki te stvari tako vidi. Tega pa se ne da z iskanjem vzroka, čeprav večina zahodne psihologije in psihoterapije uporablja ravno to. Poznam veliko posameznikov, ki hodijo že leta in leta na psihoterapijo, problem, ki so ga imeli pa je še zmeraj prisoten…Edina razlika je ta, da vedo vse o svojem problemu, um in razum sta zadovoljena…jasno jim je zakaj je tako kot je, vedo od kje prihaja…lahko bi napisali knjigo o svoji težavi…problem, ki ga oseba ima, pa je še naprej tukaj. Zaradi vsega tega je potreben pristop, ki je drugačen, celosten in ki vodi k integraciji in k lastni prebuditvi in samospoznanju.

OGLAS

Učenec je vprašal učitelja: »Ali moram poznati in razumeti vse vzroke mojih starih vzorcev in prepričanj, če se jih želim rešiti, ali je samo zavest dovolj?

Odgovor: »Tu je razlika med zahodno psihologijo in vzhodnim pogledom na človeka. Zahodna psihologija vlaga napor v razumevanje tvojega problema, vendar je nemočna in ne more pomagati nikomur, da bi se tega rešil.

Lahko postaneš bolj razumevajoča, trezna in normalna oseba. Tvoj um ni več tako zelo slab. Stvari pelješ nekoliko bolje kot prej, vsi problemi pa ostanejo taki kot so, lahko bi rekli, da mirujejo. Ti lahko razumeš svoje ljubosumje, svojo jezo, svoje sovraštvo, pohlep, ambicije…to razumevanje pa ostane na intelektualni ravni. Tako so največji psihologi daleč za vzhodnimi mistiki.

Freud, ki je začetnik moderne zahodne psihologije se je tako bal svoje smrti, da je bila beseda »smrt« zanj dovolj, da je padel v komo, postal  nezavesten. To se mu je zgodilo trikrat.  Njegov strah pred smrtjo je bil ogromen. Bal se »duhov«, tako, da ni imel poguma, da bi šel po poti mimo pokopališča. Človek, kot je Sigmund Freud, ki je imel gromozansko intelektualno znanje, ki je poznal vsak vzorec in subtilno delovanja uma, je bil kljub vsemu temu preplašen od delovanja svojega lastnega uma.

Zavest te vodi preko uma. Njena naloga ni razumevanje in iskanje vzroka problema, njegovih korenin…enostavno pusti um na strani in gre čezenj. To je tudi razlog, zakaj se na vzhodu ni razvila psihologija.

Zanimivo je to, da je Vzhod vsaj 10.000 let delal na področju zavesti, ni pa ustvaril nobene psihologije, psihoanalize ali psihosinteze. Veliko presenečenje je, da se v teh 10.000 letih ni noben dotaknil te vsebine.

Bolj kot razumevanje uma, je Vzhod razvil popolnoma drugačen pristop, njihov pristop je v deidentifikaciji od uma: »Jaz nisem um.« Ko se ta zavest naseli v tebi, um postane impotenten.

Vsa moč, ki jo um ima je odvisna od tvoje identifikacije z njim. Ugotovljeno je bilo, da je nepotrebno iskati vzroke problema, iskati vzroke pred vzrokom, delati s sanjami…analizirati in razlagati sanje. Vsak psiholog ali psihoterapevt bo našel drugačni vzrok…našel drugačno razlago…Psihologija ni znanost, še vedno je fikcija.

Če greš k Sigmundu Freudu… bodo tvoje sanje razložene v okvirju spolnih terminov. Njegov um je obseden s spolnim prizvokom. Karkoli mu poveš…vseskozi se bo njegova razlaga naslanjala na spolnost.

Če greš h Alfredu Adlerju, ustanovitelju analitične psihologije…on je obseden z drugo idejo…voljo po moči. Karkoli sanjaš se bo razlagalo v okviru te ideje- volja po moči.

Če greš h Carlu Gustavu Jungu…ti bo razložil tvoje sanje, kot oddaljeni eho preteklih življenj. Njegova razlaga je mitološko obarvana. In obstaja še mnogo drugih šol.

Vzhod enostavno preseže um in se pri njemu ne ustavi. Bolj kot iskanje korenin in vzroka problema…najde eno stvar…Od kje um dobi to moč in od kje prihaja? Od kje prihajajo vsi vtisi in misli? Kdo je ta, ki vse to doživlja?  Kdo jih je ustvaril? Energija, ki hrani um prihaja od tvoje identifikacije »Jaz sem to.« Vzhod je podrl most.

To je Zavest: Zavedanje, da Jaz nisem telo… da Jaz nisem um… Jaz nisem celo srce…Jaz sem čista zavest.

Ko se to zavedanje poglobi…kristalizira…um nima več moči…postane vse bolj senca. Njegov vpliv nate zgubi vso moč. Ko je zavest popolnoma stabilizirana…um preprosto izhlapi.

Ni nobene potrebe po razumevanju in iskanju vzrokov, to je nepotrebna izguba časa. Samo zavest je dovolj…več kot dovolj. Ko postaneš zavesten…prideš iz igre, ki ti jo je nastavil um…um postane kot fosil. Ni potrebe, da iščeš vzroke svojega pohlepa…pravo vprašanje je…kako naj grem iz tega. Ko uma ni več…narediš to, kar je enostavno potrebno narediti.

Nisi identificiran, omejen…temveč si popolnoma živ in prisoten v tem trenutku tukaj in sedaj. Pa tudi tega zavedanja o prisotnosti ni več, ker ni več tistega, ki je vse to doživljal. Si eno z vsem…vsi ljudje in vsa bitja so tvoj svet…