Ljudje, s katerimi se družimo vplivajo na našo zavest

Še ena zelo uporabna tehnika za izhod iz apatije, depresije in iz situacij, ki jih večinsko vodi misel »ne morem«, je, da izbiramo družbo ljudi, ki so težavo, s katero se spopadamo, že prebrodili.

To je le eden izmed številnih pozitivnih vplivov, ki jih imajo skupine za samopomoč. Ko smo namreč pogreznjeni v negativno stanje, veliko energije namenjamo negativnim miselnim vzorcem, pozitivne misli pa le šibko brlijo v nas. Tisti, ki so na višjih vibracijah, so prosti energijskih oblik negativnih misli in se napajajo s pozitivnimi energijskimi oblikami.

Že zgolj njihova bližina je koristna za nas. V nekaterih skupinah za samopomoč to imenujejo druženje z zmagovalci. Koristi takšnega druženja se izražajo na psihični ravni, so prenos pozitivne energije in ponovno se prižgejo naše lastne pritajene pozitivne energijske oblike.

OGLAS

V naši sodobni družbi je večina ljudi vzgojenih v prid logike in leve možganske polovice. Toda nekateri ljudje imajo že od rojstva poudarjeno desno možgansko polovico. Te ljudi označuje velika moč intuicije, ustvarjalnost, telepatska komunikacija in zavedanje miselnih oblik ter energijskih vibracij. Med njihove sposobnosti pogosto vključujemo zmožnost videnja bioenergijskega polja okoli človeškega telesa, imenovanega avra. Ko ste v navzočnosti teh ljudi, tudi vi z njimi delite enake sposobnosti.

Povedano se je izkazalo za resnično tudi za skeptičnega, logičnega znanstvenika s poudarjeno levo možgansko polovico, ko je prišel v družbo ljudi, ki so bili sposobni videti avro. Sledil je na vodilom za opazovanje avre in na njegovo presenečenje se je pred njim pojavilo vidno polje svetlobe, ki je objemalo glave ljudi. Avra okoli nekega moškega je bila videti skoraj kot ektoplazma in je visela predvsem okoli njegovega levega ušesa, medtem ko na drugi strani njegove glave ni bilo videti ničesar. Da bi znanstvenik izvedel, ali gre le za njegovo domišljijo, je dregnil osebo poleg sebe, ki je imela sposobnost videti avre. Tudi ona je videla avro, ki je bila zelo široka na levi strani in je skorajda ni bilo na drugi strani.

Sposobnost videti avre je bila dosegljiva le v prisotnosti ljudi s to sposobnostjo. Ko je odšel iz učne skupine, kjer so bili ljudje, ki so lahko videli avro, je izgubil sposobnost videnja. V letih, ki so sledila, se je dar vrnil le, ko je bil v družbi prijateljev s to sposobnostjo.

Nekoč, ko je bil v družbi psihologinje, ki je delala na kliniki – njeno delo je bilo diagnosticiranje človeške psihe z opazovanjem spreminjanja barvnih vzorcev avre – je lahko nenadoma ne le opazoval avre, temveč tudi videl njihove spreminjajoče se vzorce. Lahko je opazoval, kako se spreminjajo glede na nihajoča čustva. Da je dar postal dosegljiv, je bilo dovolj zgolj to, da je govoril s psihologinjo. Zdi se, da kadar koli smo v bližini avre ljudi z določenimi lastnostmi, se lahko zgodi prenos sposobnosti. Enostavno rečeno, ljudje, ki nas obkrožajo, na nas vplivajo bodisi pozitivno bodisi negativno. Ni verjetno, da bomo premagali, kar nas zavira, če izberemo družbo ljudi s podobnimi težavami.

Več v knjigi Pot v svobodo z metodo opuščanja >>

Ta pojav je bil lepo viden na primeru ločene ženske, ki je prišla na posvet.

Želela je vedeti, ali naj poskusi s psihoterapijo. Pritoževala se je nad ponavljajočim se čirom in migrenami. Med pripovedovanjem zgodbe je privrelo na dan veliko zagrenjenosti v zvezi z nesrečno travmatično ločitvijo. Povedala je, da se je pridružila feministični skupini za rast zavesti. Skupino je opisala kot družbo pretežno ločenih žensk, ki so bile zagrenjene, jezne in sovražne do moških. Kot skupina so od svoje negativnosti prejemale veliko malovrednih koristi. V resničnosti pa so bila njihova življenja prazna in skorajda patetična, medtem ko so si poskušale prek ekstremnih prepričanj in očitnega čustvenega neravnotežja povrniti samozavest.

Po slišani zgodbi in po preučitvi življenjskih okoliščin, v katerih se je znašla, je dobila nasvet, naj namesto psihoterapije sledi le enemu preprostemu predlogu v obdobju treh mesecev. Če ne bo deloval, lahko ponovno oceni potrebo po psihoterapiji. Predlog je bil, naj se odreče skupini in svojim zagrenjenim, ločenim prijateljem ter si namesto njih poišče družbo ljudi, ki so uspešno vzpostavili zvezo, navkljub predhodnim ločitvam.

Na začetku se je upirala in trdila, da nima nič skupnega s članicami skupine. Nato je le priznala dve osnovni dejstvi. Kot prvo veliko bolj energijsko varčno bi bilo gojiti razmerja s pozitivnim ljudmi. Kot drugo, eden izmed zakonov zavesti pravi enako z enakim; zagrenjenost privlači zagrenjenost, ljubezen pa privlači ljubezen. Le kam me je pripeljala moja lastna zagrenjenost? Sem od nje povlekla kar koli pozitivnega ali koristnega? Sčasoma se je nehala družiti s skupino in začela iskati odnose z bolj zdravimi, bolj uravnoteženimi ljudmi.

V družbi srečnejših ljudi jo je prevzelo zavedanje, koliko negativne energije je tiščala v sebi. Spoznala je, da se je zavestno oklepala negativnosti. Spremenilo se je njeno celotno družabno življenje. Postala je nasmejana in srečnejša, izginili pa so tudi njeni glavoboli. Na koncu se je celo zaljubila in se norčevala, da je bila ponovna zaljubljenost najboljše zdravilo za čir, kar jih je kdaj odkrila!

Če se znajdemo v stanju apatije, lahko z vprašanjem, le kaj želimo dokazati s tem, odkrijemo program, ki teče v ozadju. Želimo dokazati, da je življenje pokvarjeno? Da živimo v brezupnem svetu? Da nismo sami krivi? Da nihče ne more najti ljubezni? Da sreča ni mogoča? Kaj želimo upravičiti? Koliko smo pripravljeni plačati, da bi dokazali, da imamo »prav«? Ko prepoznamo in opazimo občutke, ki vzniknejo ob odgovorih na ta vprašanja, se začnejo prikazovati odgovori.