Edina gotovost je narava, ki nam razkriva, kaj zares obstaja in kaj ne. V obdobju, ko prestopamo v ‘spozna(va)nje’, se soočamo tudi z iluzijo sistema in se vedno bolj približujemo sebi. Ljudje, ki živijo to, kar govorijo, so mi vedno zgled – eden teh je (bil) Dario Cortese.
Odstrl je veliko poti v divja brezpotja, kjer so marsikomu zažarela nova obzorja. Njegovi zapisi so me vedno spravili v dobro voljo, saj sem v njegovih vrsticah prepoznala njegova občutja v navihani ljubezni do življenja in spoštovanja narave. Tokrat pa me ne razveselijo, žalujem za veliko izgubo in ne najdem pravih besed. Narava posluša in čuti, da je odšel nekdo, ki je vsem plevelom in divjinkam dal pomen in predstavil njihovo vrednost.
Sprehajam se po spominih in občutim izgubo, a hkrati veliko hvaležnost za vse doživete skupne divje trenutke. Velik divji brat je po težkem boju z boleznijo legel k počitku v naročje matere narave. Slava mu!
28.7.1964 – 23.7.2021
Z Dariem sem sem srečala pred 16 leti na delavnici in še vedno se spominjam božanske juhe z dodanimi koprivami sredi Pokljuke! Sodelovala sva dobrih deset let in skupaj smo soustvarili več deset delavnic divje hrane – včasih tudi po tri na leto v okolici Grosuplja in na Gradišču. Najdragocenejši so mi posebni utrinki, ki sem si jih shranila globoko – od povezovanja z energijami rastlin, divjih kotičkov narave, do filozofskih pogovorov, zvoka žrmelj, ki so mlele pražen ječmen in tsampe, da ne omenjam kulinaričnih presežkov …
Z njim smo bili v naravi varni, sprejeti, opolnomočeni!
Pustil nam je trajne sledi, tudi v divjih knjigah in prvi nam je predstavil filozofijo zen kmetijstva in drugačno pohodništvo. Knjige so ostale, vsem nam pa poziv, da smo vedno dobrodošli v njegovi ‘pisarni’ – v naravi in podajmo se vanjo z njegovimi besedami – divje še naprej!
Helena iz Žarka
