Zmeraj pravim, da je pisanje dnevnika kot »domača terapija«. Je način samopomoči in samospoznavanja. Menim, da je to eden od najpreprostejših načinov, kako spoznati samega sebe. Ne bi rekla, da je moja izkušnja s pisanjem dnevnika dolga, saj sem se s tem začela spoznavati pred približno letom in pol, sem pa pri sebi skozi ta čas, opazila velike spremembe v doživljanju sebe in sveta okrog mene.
Pisanju dnevnika pravim »domača terapija« zato, ker mi omogoči, da dam iz sebe tisto, kar moram. Vse, kar dam v dnevnik, se vrne nazaj k meni. Sem pošiljatelj, a hkrati prejemnik. Dnevnik vidim kot sredstvo posredovanja sporočila sebi. To, kar mu sporočim, se preoblikuje in dobi posebno vrednost, nato pa sporočilo pride nazaj do mene. S pomočjo pisanja prepoznam, v čem je smisel vsega, kar počnem in mislim. Pozorna sem na svoje vzorce ravnanja in na notranja doživljanja. Poskušam jih razumeti tako, da jih zapisujem. Občutek, ki ga imam ob zapisovanju svojih stisk, bi opisala kot občutek, da sem nekaj, kar me mogoče ovira, razrešila, pustila za sabo in se pomaknila naprej. Ko zapišem, s čim se spopadam v nekem trenutku, se počutim manj ujeto in bolj svobodno.
Zavedam se, da vsak človek rešuje svoje stiske na načine, ki mu ustrezajo. Zavedam se tudi, da pa nekomu pisanje dnevnika mogoče ne bi bilo v pomoč. Čeprav je dejstvo, da vse metode pomoči ne morejo ustrezati vsakomur, vseeno želim podeliti svojo izkušnjo, saj verjamem, da sem s pisanjem začela vstopati v proces dela na sebi in s pomočjo le-tega opažati pozitivne spremembe v svojem življenju.
Rada bi podelila to, kar sem spoznala o zapisovanju v dnevnik, vse od takrat, ko sem začela, pa do sedanjega trenutka. Na začetku sem imela predstavo o tem, da moram vedno najti nekaj, kar bi določen dan zapisala. Bila sem mišljenja, da se pisanju moram posvetiti čisto vsak dan in da bo to zame dobro, da dajem svoje misli cel čas ven. Vendar čez čas sem spoznala, kako mi ta prisila v zapisovanje škodi. Od takrat se nikdar več ne »silim« v to, da bi nekaj zapisala, temveč preprosto sprejmem, da v nekem trenutku nimam potrebe po tem. Zgodi se, da tudi par dni nič ne zapišem v dnevnik, enako tudi ne meditiram vsak dan, saj imam kdaj občutek, da v nekem konkretnem trenutku pač nisem pripravljena na to. »Morati« ni beseda, ki ji sledim. Če si rečem, da »moram zapisovati« ali »moram meditirati«, se v to prisiljujem. Cilj je, zaželeti si ali najti potrebo po tem, da to naredim.
Vprašanje je tudi, kaj sploh pisati v dnevnik. Odgovor je: »vse«. Pri pisanju ni nobenih pravil, tako kot pri ustvarjanju in umetnosti ne. Torej lahko v dnevnik pišemo, rišemo ali pa mu uničujemo liste. To naredim pogosto, ko imam občutek, da želim izraziti jezo. Eno stran lista preprosto počečkam, včasih se list utrga. Ampak to je cilj – dati ven tisto, kar moramo. V dnevnik zapisujem tudi dogodke, ki so se zgodili, vendar to ni glavni namen. Sama dajem prednost notranjemu doživljanju. Zapišem vse, kar me skrbi ali mi povzroča neprijetne občutke. Hkrati dnevnik uporabim tudi za izražanje hvaležnosti in pozitivnih misli. Vanj lepim fotografije ali izdelke/pisma, ki mi veliko pomenijo. Dnevnik je moj »notranji jaz«.
Dnevnik izkoristim tudi za soočenje z lastno senco. Svojo senco redkokdaj upamo pokazati, lahko pa se vseeno spoznamo z njo s pomočjo pisanja. Raziskovanje in samospoznavanje sta torej glavna razloga, zakaj sem se začela vedno bolj ukvarjati s pisanjem. Verjamem, da ima to veliko vrednost, saj se skozi življenje vedno na novo spoznavamo in nikdar se ne bomo spoznali do konca, zato je sprotno zapisovanje lastnega doživljanja ključnega pomena.
Eva Kojc
-Najdete me tudi na instagram profilu za osebno rast in duhovni razvoj: ljubitizivljenje
