Nahajamo se v času velike transformacije, ki se dogaja znotraj in zunaj nas.
Spremembe se dogajajo na različnih področjih našega življenja – medsebojni odnosi, služba, zdravje.
Sodobni človek tako hitro živi svoje življenje, da velikokrat pozabi na notranje radosti in se loti poti, ki ga ne osrečujejo, kar povzroči odtujevanje od samega sebe in drugih.
Pojavi se strah.
Čeprav ljudje mislijo, da se bojijo umreti, se v resnici še bolj bojijo živeti, kajti življenje je močna, nepredvidljiva sila, ki nas dvigne v višave ljubezni in veselja ter istočasno vse do globin naših najhujših strahov, bolečin in osamljenosti. Življenje je občutenje.
Vendar pa se bojimo občutiti strah, ker mislimo, da nas bo uničil. Vendar je tudi ta misel strah, le v drugi obliki. Edina rešitev je, da se soočimo s strahom; da mu pustimo, da je; si ga dovolimo izkusiti ter ga objamemo. Je pač del življenja. In kadar dovolimo svojim občutkom, da stečejo skozi nas, le-ti potihnejo.
Če se zazremo globoko v našo notranjost, bomo našli ranjenega in prestrašenega otroka, ki čaka, da mu izrečemo dobrodošlico in poskrbimo zanj.
Mogoče ga starši niso sprejeli na ljubeč način; mogoče se ni počutil ljubljenega … mogoče se še vedno počuti izdanega in zapuščenega.
A zdaj nas prosi, da iz svojega srca sežemo k njemu. Naš strah je njegov glas, ki nas kliče.
Torej, če resnično želimo objeti in sprejeti svoje življenje, moramo objeti in sprejeti tega malega otroka znotraj nas.
Saj smo tudi mi edini primerni, da poskrbimo za njegove rane. Želite, da bi za tega čudovitega otroka poskrbel kdo drug? Ne, ta otrok čaka vas, samo vas!
In kar ta otrok potrebuje, je naše sprejemanje. Želi, da bi zanj prevzeli odgovornost in mu obljubili, da mu bomo stali ob strani ne glede na vse; da bomo vedno ob njem.
Vedeti mora, da bomo ob njem, tudi če bo še jokal in ga bo strah. Vedeti mora, da bomo ob njem brezpogojno. Šele takrat se bo sprostil in oddahnil.
Vidite, njegovega strahu ne moremo odpraviti z neko zunanjo metodo. Ideja, da ga moramo ozdraviti oz. popraviti s pomočjo zdravilcev ali zdravilnih metod, lahko v njem sproži občutek, da je z njim nekaj narobe. Lahko bi se počutil zavrnjenega.
Edini način, da se bo njegovo zaupanje povrnilo, je, da boste Vi ob njem, tudi če ga bo še vedno strah. Morate ga sprejeti brezpogojno in šele s tem bo ta ranjen otrok prejel resnično zdravljenje. Prejel ga bo od vas, vašega srca in ne od zunanjega okolja.
Torej, edino zdravilo je vaša ljubezen do vas samih. Če boste resnično sprejeli in objeli svojega notranjega otroka, vam bo le-ta podaril mnogo daril in največje med njimi bo veselje do življenja; navdušenje in optimizem, ki ga premorejo otroci. In takrat se boste počutili varne in lahko boste uživali v vožnji na vlakcu življenja, ki nas enkrat pelje gor in drugič spet dol.
