Nisem še srečala človeka, ki ne želi biti ljubljen, sprejet tak, kot je, in spoštovan. Pa vendar je realnost pogosto precej drugačna. Zakaj je tako?
Nekje globoko v sebi, ‘zadaj’ za vsakdanjimi stvarmi, rutinskim življenjem, hitenjem in usmerjenostjo na zunanje stvari in iskanjem zunaj sebe, nosimo spomin na to, kdo v resnici smo – ljubezen in svetloba.
Nekje globoko v sebi vemo, da je ljubezen naše naravno stanje, odpuščanje in sprejemanje, ki se rodita, ko se začne prebujati vrelec ljubezni v nas, pa prinašata svobodo. Zato nas naše notranje bitje naravno usmerja k temu, da spustimo, vleče nas k ljubezni.
Ker pa se naš um, ego, nižji jaz ali kakorkoli ga poimenujete, upira in vztraja pri svojem prav, pri svojih pričakovanjih po navadi na koncu v lastno škodo, imamo težave s seboj in v odnosih.
A zavedanje, ki je dobro poznano našemu notranjemu bitju, da je ljubezen naše naravno stanje, je tudi razlog, zakaj se pogosto v življenju in v odnosih ne sprijaznimo z manj. V sebi vemo, da mora biti nekaj več. In res je. Vendar tega ne bomo naši v drugih ljudeh, zunanjih situacijah in okoliščinah, pa naj jih še tako spreminjamo in menjamo. To nekaj več bomo našli v sebi.
Iz globoke notranjosti nas vsak dan kliče glas ljubezni in resnice. Ljubezen, odpuščanje, sprejemanje … je človeku nekaj najbolj naravnega, pa vendar se zdi, da smo se ravno od tega najbolj oddaljili in izbrali težjo pot borbe (s seboj in posledično z drugimi), ločevanja, ponosa, borbe, kdo ima prav in kdo nima, kdo je boljši in kdo slabši itn. Če dobro razmislimo, kam nas to pelje? Morda ponudi zelo kratkotrajno ‘olajšanje’, ki pa se kmalu spremeni v še večje razočaranje, nezadovoljstvo, morda celo depresijo, nemoč. Še bolj iščemo zunaj, a vse manj resničnega najdemo. Ker dejansko je v nas.
Ker smo izgubili stik z virom ljubezni v sebi, smo jo začeli iskati v drugih ljudeh – zunaj sebe.
Praznimo, ki jo čutimo, naj bi zapolnil nekdo drug. A resnica je, pa naj se sliši še tako ponavljajoče, da nam nihče ne more dati ljubezni, po kateri hrepenimo. Lahko si jo damo le sami. Ko se ji odpremo, se v nas začne prebujati ta speči vrelec. Oddajati začnemo ljubezen in jo vabiti v svoje življenje in k nam prihaja vse, kar prihaja iz frekvence ljubezni.
Prebuditi vrelec v sebi …
Da pa bi prišli do tega vrelca v sebi, se je treba spoprijeti s starimi ranami, morda tudi ranami iz otroštva.
Različne zamere, razočaranja, strahovi, jeza in druge podobne senčne energijske tvorbe (blokade) so tiste, ki obložijo naše srce (kjer domuje ljubezen) in ga zaprejo za ljubezen. Ob tem pa človek postaja vse bolj nezadovoljne, osamljen, še bolj razočaran …
Morda imamo srečo in smo na svet prišli obdarjeni s prepričanjem, da si zaslužimo ljubezen in smo se rodili staršem, ki so nam pokazali, da smo ljubezni vredni. To nam bo jasno pokazalo življenje, ki nas bo pripeljalo do ljudi in situacij, ki nam bodo zrcalili ljubezen in toplino.
A v svoji praksi srečujem bolj pogosto (večinoma) posameznike, ki imajo ‘slabo’ karmo v ljubezni in najrazličnejših odnosih. Ko rečem slabo karmo v ljubezni, nimam v mislih zgolj to, da imajo ‘nesrečo’ v romantičnih odnosih, ampak odnosih nasploh (zapleteni, konfliktni, težki, napeti odnosi) – to so lahko romantični odnosi kot tudi vsi drugi. To si razlagam, da je tako zato, ker so na Zemlji vse lekcije na koncu lekcije ljubezni, kajti ljubezen je tisto vezivo, ki ustvarja in povezuje vse na Zemlji, še najbolj pa odnose.
Nekoč (lahko tudi v preteklih življenjih ali v tem danes) smo lahko zlorabili ljubezen kot osnovno silo na najrazličnejše načine (lahko smo koga brez občutka zapustili, zavrnili, lahko smo koga izdali, opeharili, zmanipulirali za svojo korist, izkoriščali, zanemarjali itn.).
Na tak način smo se vse bolj oddaljevali od sebe in, torej, vira čiste ljubezni – tega, kar v resnici smo in kar povezuje vse in vsakogar. Zato so lekcije, ki jih imenujemo težke (in smo zaradi njih utrujeni, naveličani, dovolj imamo nenehnega ponavljanja), v resnici izjemna priložnost, da se z njimi naučimo vrniti se k sebi – k svojemu izvoru, viru Ljubezni, k odpuščanju, sprejemanju …
Izdaje, (fizične, čustvene, spolne) zlorabe, podcenjevanje, zaničevanje, strahovi, zapuščanje, zavračanje, manipulacije … vse to v svojem bistvu kaže, da se je človek (morda močno) oddaljil od svojega čistega bistva, vira ljubezni. Kajti človek, ki deluje iz ljubezni in z ljubeznijo, nikoli ne prizadene bližnjega na tak način. Kljub vsemu podobno pritegne podobno, in ko se nam kaj takega zgodi, je to izjemna priložnost, da pogledamo, kje smo izgubili stik s seboj in svojim virom ljubezni, ter se z odpuščanjem, spuščanjem in sprejemanjem začnemo počasi vračati … Rojevati se začne ljubezen do sebe … Dokler tega ne storimo, se nam bodo ponavljale iste lekcije – odnosi, ljudje, situacije. Ne gre pozabiti omeniti, da ko krivimo drugega, ga obsojamo, zaničujemo, mu vračamo milo za drago, v resnici nalagamo ‘slabo’ karmo sebi in še krepimo prav tisto, česar si ne želimo.
Edina pot do osvoboditve je pot spuščanja, odpuščanja … Ker pa to ni vedno najlažje, ljudje radi iščemo stranpoti in načine, kako bi nam bilo brez posebnega truda lažje – hodimo do jasnovidcev in upamo, da nam bodo rekli, da nas čaka sreča, iščemo zdravilce, ki nam bodo počistili energijo in vse bo, kot si želimo … Iščemo kup instant rešitev. Drugi ne more narediti namesto nas, zato nas dobra novica jasnovidke osreči le za kratek čas, energijska terapija deluje le krajši čas, če sami ne delamo naprej … Lahko pa nas dober terapevt učinkovito podpre, nam pomaga, drži prostor za nas, ker nas vidi, sliši, razume, sočutno sprejema … Drži prostor in nas vodi skozi proces spuščanja varno, nam preda orodja, znanja, s katerimi si lahko pomagamo, a brez našega sodelovanja nihče ne more narediti premika namesto nas. Ključni premik se zgodi, ko zmoremo ravnati ali začeti čustvovati in razmišljati drugače, kot smo bili naučeni, zato pa smo vedno ‘nagrajeni’ z lepšim …
Napisala:
Mojca Koprivnikar, energijska terapevtka
Certificirana angelska učiteljica in učiteljica programa za osebno in duhovno rast iz Šole Diane Cooper iz Šole Diane Cooper (Diana Cooper School of White Light), delo po metodi Podedovana družinska travma Mark Wolynn
