Če ste rasli ob ljubečih in čustveno prisotnih starših, ki so vam vsak dan pokazali, kako dragoceni ste in vam hkrati postavljali meje na ljubeč način, ko je bilo to potrebno, so vas videli in slišali, ko ste bili v stiski in vam nudili čustveno podporo in varnost, potem vam lahko čestitam – ste v tistem majhnem miniaturnem odstotku posameznikov na svetu, ki so imeli neverjetno, že skoraj čudežno srečo v življenju.
A bolj verjetno je, da ste se rodili v družino, kjer ste bili deležni negativnega „programiranja“, kjer so starši (verjetno nevede) na vas prenesli svoje nerazrešene vsebine in disfunkcionalne vzorce, čustvovanja, strahove, travme, dinamike odnosa itn., ker so bili tudi sami deležni tega, še pred vašim prihodom in še pred vašimi starši, vaši stari starši, torej, predniki. In danes ste tukaj vi. Morda doživljate stiske, tesnobo, strahove, se borite, morda ste od vsega že utrujeni … Drama se ponavlja. Ne sliši, ne vidi se vaše čustvene stiske… Želite razrešiti čustva in iti v svobodo. Zadihati svoje življenje.
Lahko vam rečem, da če na tem mestu, kjer ste morda že več let in z načinom delovanja, ki ga ponavljate več let, niste našli olajšanja, potrditve, napredka in razrešitve čustev, ga z veliko verjetnostjo tudi sedaj ne boste …
Vendar ne gre za to, da morda niste na pravem mestu. Gre za to, da spremembo iščete zunaj sebe in upate, da se bodo spremenile zunanje okoliščine, človek oz. ljudje okoli vas, morda celo upate, da se bodo stvari, kar same od sebe nekako spremenile in bo s časom lepo in prav … Drame pa se kar ponavljajo. Morda celo na razumski ravni veste, da v resnici lahko spreminjate le sebe, a v praksi vam spodleti in drama se ponovi…
KATERI KLJUČ JE TOREJ PRAVI? KAKO RAZREŠITI ČUSTVA?
Za resnične, trajne spremembe je potrebno pogledati v daljno preteklost, ko ste bili še majhni. Po čem je vaš mali otroček, poln ljubezni, upanja, iskric v očeh hrepenel, pa ni dobil in iskrico življenja je postopoma prekrila žalost, osamljenost, jeza …? A tukaj imam v mislih čustveno, ne materialno (igrače, tečaj, krožek…). Je vaš mali otroček hrepenel po tem, da bi bil sprejet takšen, kot je, da bi ga večkrat objeli in povedali, da je ljubljen, pomemben, vreden, da bi videli in slišali njegove stiske…? Pa so hodili mimo njega, ga kregali, zmerjali, mu govorili, da ni sposoben, kazali z dejanji, da ni dovolj dober, morda je bil deležen celo udarca ali vpleten v čustvene drame staršev, bil zapuščen? V takšnih okoliščinah se v otroku nabirajo in kopičijo čustvene stiske, ki postajajo čustvene bolečine, rane, ustvarjati se začnejo t.i. Obrambni zidovi, ki omogočijo, da otrok preživi, na koncu v odrasli dobi, pa so to blokade, ki nam lahko povzročajo cel kup raznovrstnih težav.
Naš razumski del ali ego se ponavadi na vse krplje trudi, da nerazrešene stiske ostanejo nekje tam globoko, saj lahko prinašajo težke resnice o tem, kakšno je bilo naše otroštvo. Vsi pa si želimo srečnega in veselega otroštva. Nerazrešene stiske in čustva potem projiciramo na druge ljudi blizu nas, jih krivimo in zavestno ali nezavedno želimo, da se oni spremenijo, da bodo tako, da bomo mi ok. Ta delček nas najde veliko načinov, da se izogne razreševanju …
A šele, ko si dovolimo… Sprejeti, da je zunanji svet ogledalo naših delov, bolečih in ne bolečih, takrat lahko postopoma stopimo pot prave spremembe … Takrat tudi pridemo do spoznanja, da zares spreminjamo lahko le sebe.
KO BOLEČINA POSTANE IZVOR KREATIVNE ŽIVLJENJSKE ENERGIJE
Ko fokus zares obrnemo k sebi in začnemo iskreno raziskovati, kdo zares smo, kaj nosimo s seboj, prijetno in neprijetno, takrat se ne borimo več z zunanjim svetom in nič več ne želimo, da se zunanje okoliščine spremenijo za nas. Vse, kar nam življenje prinaša oz. nam je prineslo vzamemo, kot darilo – priložnost, da lahko razrešimo čustva, jih osvobodimo, odpustimo. Bolečina postaja kreativna energija, vse več le-te nam je na voljo, bolj vitalni, mladostni in lahkotni smo. Seveda, saj smo fokus obrnili k sebi, nič več zunaj sebe, kar je zares čista potrata energije. Vse bolj smo v stiku s seboj… Življenje nam prinaša vse več tistega, po čemer globoko v srcu hrepenimo …
