V redu sem

Kako smo? V redu, gre, super, kot po navadi… Nekako smo naučeni, da naj bi bili v življenju »v redu«. Da naj bi se počutili v redu, lepo, prijetno, veselo, zadovoljno. To je tisto k čemer stremimo. In če slučajno nismo v redu, moramo narediti vse, da to čim prej »popravimo«.

Danes imamo na voljo nešteto tehnik, orodij, načinov, s katerimi nam pomagajo oz. si pomagamo, da bomo v redu. Če seveda smo eden tistih, ki za to stanje »nisem v redu«, želimo najti odgovor v sebi. Če se ne zatekamo zgolj v materialni/fizični svet in ta »v redu« iščemo zunaj sebe – v karieri, obveznostih, nakupovanju, hrani, odnosih, itd.

Ampak skupno vsem nam je, da je naš končni cilj: biti v redu. Najti nekaj, narediti nekaj, spremeniti nekaj, da bomo ves čas v redu. Ker to je tisto, kar je sprejemljivo, zaželeno. Kajti tistim, ki niso v redu, je treba pomagati. Ne moreš biti slabo. Ne moreš biti v družbi, med ljudmi, za družinsko mizo pri kosilu in biti slabo. To povzroča nelagodje – pri drugih.

OGLAS

Generalni odnos do čustvenih stanj, počutja, občutkov, je v naši družbi popolnoma napačen, izkrivljen. Zaradi tega trpimo. Naš cilj ne more biti, da smo vedno v redu- tako kot ni vedno svetlo; del dneva pripada noči.

Pravo vprašanje je kako gledati na to, da hočeš ali nočeš, so trenutki, ko nismo v redu; kako sprejeti samega sebe v tem stanju in z najmanj upora iti s tem skozi življenje? Kajti- ni je tehnike, orodja, ki bi nam to lahko odvzela. Če seveda ne nasedamo raznim novodobnim gibanjem, ki nam prodajajo instant rešitve do večne sreče.

Zato: v redu je, če nismo v redu. Lahko se počutimo slabo. Lahko smo žalostni, jezni, prestrašeni. Vse to je normalno, naravno, del nas. To ne pomeni, da je nekaj narobe z nami. Ni mišljeno, da smo vedno v redu. Ne moremo biti.

Je pa bistvena razlika v tem, da sprejmemo, da nismo v redu –ker je to del nas, da to pri sebi lahko vidimo z druge perspektive ter to razumemo; in tem, da smo zaradi tega v vlogi žrtve. Gre torej za odnos do tega, da smo ali pa nismo v redu.

Celotni čustveni spekter je del nas vseh. Obstaja razlika v tem ali so ta intenzivna čustvena nihanja del naše telesne mehanike ali pa smo pri tem bolj pod vplivom ljudi okoli nas. Znanost Human Design nam razkrije kaj od tega velja za nas osebno in razumevanje tega nam je lahko v veliko pomoč pri vsakodnevnem delovanju. Lažje je, če to razumemo in vemo kako postopati v določenem primeru.

V vsakem primeru pa gre za odnos do t.i. negativnih, težkih, neželenih čustev. Čeprav nobeden od teh izrazov ni ustrezen. Čustva ne moremo deliti na dobra in slaba. Vsa so tehtna, potrebna, sprejemljiva, upravičena. Kvečjemu lahko rečemo, da so dobra tista, ki so izražena in slaba tista, ki so neizražena. In tu je ključ. Očitno so pomembne okoliščine. V tem je bistvo. Lahko smo na primer žalostni, vendar le v določenih primerih. Glede tega, kje in kdaj je določeno čustvo upravičeno, da se izrazi ali pa ne, imamo nekakšna nepisana pravila.

Lahko smo jezni, ko se nam zgodi krivica. Dokler smo otroci, nas je lahko strah, v odrasli dobi – niti ne. Ko se zgodi nekaj hudega, smo seveda žalostni; takrat moraš biti žalosten, moraš jokati, sicer si brezsrčen. Obstajajo torej nekakšne norme glede obnašanja in sem spada tudi izražanje čustev. Na ta način se naučimo, da so čustva nekaj kar je treba nadzirati, obvladovati, da obstajajo situacije, kjer so določena čustva neprimerna. Da je potrebno svoj čustveni svet prilagoditi zunanjim merilom. Če je treba, tudi zanikati sebe. Na račun sprejemanja s strani kolektivnega.

Na primer: otrok pade, se udari in zajoka; to ni dovolj dober razlog za jok. Takrat se je priporočljivo obnašati kot da se ni nič zgodilo. »A je bila miška, te je spotaknila? To je pa ja smešno, to ni nič hudega.« Ali pa je najbolje kar pogledati stran, se pretvarjati kot, da nismo nič videli, ignoriramo dogodek. »Kaj pa jokaš, saj se ni nič zgodilo.« Kaj s tem naredimo? Zanikamo otrokova čustva. V njem vzbudimo občutek krivde, sramu, zaradi lastnih občutkov. V prepričanju, da s tem otroku delamo uslugo, ker ga naučimo, naj ne dela drame; ga dejansko s tem učimo, da njegova čustva niso upravičena. Kako zelo narobe je to! Ker majhen otrok verjame mami, staršu, odraslemu, želi ugajati, ustrezati. »Ok, torej to kar jaz čutim ni resnično, to moram zanikati.« Seveda s tem vzorcem v sebi odrastemo v osebe, ki se sramujejo čutiti žalost, bolečino, jezo, strah. Razen izjemoma – ko je to »upravičeno«.

»Jaz nisem žalosten, ne čutim bolečine, jeze, strahu. Jaz sem v redu.«

Stanje »biti v redu« ne more biti cilj na naši osebni poti razvoja. Hkrati to seveda ne pomeni, da se sprijaznimo z okoliščinami, ki zares niso sprejemljive v našem življenju, da vztrajamo v nečem kar ni dobro za nas ali da zaradi tega, ker nismo v redu, živimo v vlogi žrtve.

Nasprotno, prav takšen odnos nam pomaga, da pridemo v stik s sabo in zaživimo Sebe. Dokler zanikamo del svojih čustev, zanikamo del sebe. In prav to je tisto, kar nam dejansko preprečuje, da bomo enkrat zares v redu. V redu z vsem kar smo, kar je.

Ko si dovolimo čutiti vse, s tem sprejmemo sebe, s tem omogočimo pretok energije v nas, s tem si dovolimo biti kar smo in se zares izraziti. S tem se razbremenimo, sprostimo, osvobodimo in edino tako lahko pride do izraza naša edinstvenost, naš Resnični Jaz. To pomeni, da ne bomo več žrtev naših potlačenih čustev, otroških ran, nezavednih vzorcev, ki diktirajo naše življenje in zaradi kateri se počutimo ujeti v vsem, kar »se mora, je sprejemljivo, se od nas pričakuje, kar nam koristi«. To je način, ki nam bo omogočil, da si bomo upali slediti svojim željam in ciljem, ne glede na mnenje drugih in si ustvarili srečno življenje, ki je mišljeno za nas in ki ustreza samo nam.