Kako se hujšanje lahko maščuje

OGLAS

Hujšanje (ali omejevanje določene vrste hrane z namenom izgube kilogramov) prinaša stranske učinke, ki so lahko kratkoročni ali kronični, odvisno od tega, kako dolgo oseba že hujša. Stranski učinek je lahko en lahko pa jih je več.

Ko se je Sandra oglasila v ordinaciji, so se pri njej že kazali običajni stranski učinki. Bila je naveličana hujšanja, jedla je malo in ves čas je bila lačna – njeno telo je stradalo in presnova je pešala.

Drugi simptomi so:

OGLAS

Že sama misel na hujšanje povzroči močno željo po “pregrešni” hrani, kot so sladoled, čokolada in piškoti.

Ob koncu hujšanja se začnejo občutki krivde in prenajedanje. Neka raziskava je pokazala, da se prenajedanje po hujšanju pojavi pri devetinštiridesetih odstotkih vseh, ki prenehajo z dieto.

Okrnjeno zaupanje vase glede hrane. To je razumljivo, saj nas vsaka dieta uči, da ne smemo zaupati svojemu telesu ali hrani, ki jo vnašamo. Čeprav je prav proces hujšanja tisti, ki nas pusti na cedilu, ta neuspeh še naprej spodkopava naš odnos do hrane. Občutek, da si ne zaslužimo jesti, ker smo prepričani, da naše telo nima mesta v hierarhiji shujševalne kulture. Skrajšanje obdobja hujšanja.

“Življenjska doba” diete se čedalje bolj krajša. Nezmožnost, da bi se daljša obdobja držali diete, lahko vodi v prepričanje, da nam hujšanje ne gre. Toda diete, kot smo že omenili, ustvarijo okoliščine, ki vodijo v neuspeh. Telo je zelo pametno in narejeno za preživetje. Z vsakim prostovoljnim omejevanjem hrane postane še pametnejše.

Zadnja večerja. Večino shujševalnih diet začnemo z uživanjem jedi, ki si jih nameravamo omejiti. V tem času se vnos hrane navadno poveča, bodisi pri enem obroku bodisi v več dneh. Zadnja večerja nastopi tik pred “prehranskim očiščenjem” in je nekakšna prehranska poslovilna zabava.

Marilyn, ena mojih klientk, je vsak obrok občutila kot zadnji. Vsakokrat se je prenajedla, ker se je bala, da ne bo nikoli več jedla. In to z razlogom! Hujšala je že od šestega razreda – več kot dve tretjini svojega življenja. Poskušala je z obdobji postenja in več dietami. Tik za vogalom jo je čakala nova shujševalna kura, zato je čutila, da mora jesti, dokler lahko. Vsak obrok je bil zanjo rešitev pred lakoto.

Umik iz družbe. Ker se je med hujšanjem težko udeleževati zabav ali večerij, vabila na druženje preprosto zavrnemo. Sprva se izogibanje hrani v družbi morda zdi podpora hujšanju, vendar se problem razraste, ko se želimo vrniti v družbo. Pogosto se pojavi strah, da se ne bomo znali obvladati. Ni neobičajno, da ta občutek še zaostri »varčevanje s kalorijami ali maščobami zaradi zabave, kar navadno pomeni uživanje zelo malo hrane. A ko prispemo na zabavo, prevlada volčja lakota in uživanje hrane se izmuzne nadzoru.

Počasna presnova. Vsaka dieta telo nauči, da se bolje pripravi na naslednjo prostovoljno lakoto (še eno hujšanje). Presnova se upočasni, ko telo učinkovito porabi vsako kalorijo, kot bi bila zadnja. Strožja dieta telo potisne še globlje v preživetveni način, v katerem varčuje s kalorijami. Ta učinek je prišel na naslovnice časopisov, ko je študija udeležencev televizijskega programa The Biggest Loser pokazala, da je šest let pozneje njihova presnova še vedno ohromljena za povprečno sedemsto kalorij na dan. Še huje, njihova mišična masa je bila manjša od izhodiščne za skoraj pet kilogramov (Fothergill in dr. 2016).

Presnova je kot ogenj – odstranite drva, in plameni se bodo zmanjšali. Pojesti moramo dovolj kalorij, sicer telo kompenzira pomanjkanje in se upočasni. Pri tem kanibalizira tkiva lastnih mišic in jih uporabi kot vir energije (ker lahko aminokisline iz mišičnih beljakovin pretvori v glukozo; procesu pravimo glukoneogeneza).

Uživanje kofeina, da bi se prebili skozi dan. Kava in dietne pijače pogosto zlorabljamo kot orodje za poživljanje, medtem ko premalo jemo.

Motnje hranjenja. Za nekatere je ponavljajoče se hujšanje pogosto korak do motenj hranjenja z značilnostmi omejevanja, bruhanja po jedi in/ali prenajedanja. Raziskave kažejo, da petintrideset odstotkov ljudi, ki pogosto hujšajo, zapade v neurejeno prehranjevanje, trideset do petinštirideset odstotkov pa razvije motnje hranjenja (Shisslak in Crago 1995). Žal se ta že precej stara raziskava ni nadaljevala, ker tradicionalnih raziskovalcev s tega področja ne zanimajo nevarnosti hujšanja ter njegove povezave z motnjami hranjenja in neurejenim prehranjevanjem. Zelo malo raziskav hujšanja tudi ocenjuje škodljive posledice omejevanja hrane.

Čeprav je imela Sandra občutek, da še ene diete ne bi prenesla, je bila še vedno žrtev sindroma zadnje večerje. (To pogosto opaziva, ko nekdo prvič pride k nama.) Pojedla je večje količine hrane kot običajno in uživala obilo svojih najljubših jedi (prepričana, da jih ne bo več videla), kot bi se pripravljala na dolgo potovanje in bi spravljala v kovček dodatno obleko. Že samo ob misli na to, da bi se ukvarjala s svojimi prehranskimi problemi, se je v umu prestavila v preddietno stanje, kar se pogosto dogaja. Tudi ko je Sandra doumela brezplodnost hujšanja, se njena želja po vitkosti ni spremenila – s tem pa je očitno živela v dilemi. Oklepala se je ideala vitkosti v shujševalni kulturi in tako poskušala ubežati stigmi debelosti.