“JAMA, V KATERO SE BOJITE STOPITI, SKRIVA ZAKLAD, KI GA IŠČETE” JOSEPH CAMPBELL

Velika in pogosta napaka ljudi je mišljenje, da je samozavest Velika stvar osebnosti. Samozavest samo pomeni, da verjamete vase, v svoje zamisli in zmožnosti. Vsak se lahko nauči postati bolj samozavesten. To ni osebnostna lastnost. Veščina je.

Mogoče ste ekstrovertiran tip človeka in veliko govorite, ampak to ne pomeni, da ste samozavestni. Najglasnejši človek v sobi je morda negotov in govori samo tisto kar ga bo po njegovem mnenju prikazalo v lepi luči. Ni vam treba dolgo iskati primera, saj sem tukaj jaz. Dolgo sem bila glasna in gospodovalna, vendar nisem bila prepričana ne vase ne v svoje zamisli ne v svoje zmožnosti. Najtišji ljudje, kar jih poznate, so mogoče v resnici najbolj samozavestni. Vaša najboljša prijateljica, ki je introvertirana, mogoče zelo prepričano verjame v svoje zamisli (in jo jezi, kadar je ne povprašate po njih), vendar se boji oglasiti se, ker zardi v obraz. Ne primanjkuje ji prepričanosti v svoje zamisli; potrebuje samo malo poguma, da premaga strah pred obsojanjem zaradi njenih rožnatih lic.

Doživela sem nekaj, kar ponazarja povezavo med samozavestjo, pogumom in osebnostjo. Izkušnja vam bo poleg tega znova pokazala pristen ponos, ki ga začutite, ko se s 5, 4, 3, 2, 1 potisnete ven iz varnega območja.

Pred kratkim sem imela priložnost govoriti v Cisco Systemsu, največjem podjetju za omrežno tehnologijo in storitve na svetu. Nekaj mesecev pozneje so me povabili nazaj, da bi imela podobno predavanje, tokrat pred skupino višjih inženirjev. Ko sem prišla na drugo predavanje in sem se s tehniki pripravljala nanj, je k meni pristopil neki moški. Zelo vesel je bil, da me vidi, in pozdravil me je s toplim objemom starega prijatelja. Ker sem s Srednjega zahoda ZDA, se mi pristen objem najbolj prileže. Komaj je zadrževal vznemirjenje in rekel je, da mi mora povedati nekaj zelo razburljivega o pravilu. Bil je na mojem predavanju na konferenci Cisco Live več mesecev prej.

Med predavanjem sem tako kot velikokrat za domačo nalogo poslušalcem naložila, naj uporabijo pravilo 5 sekund: Danes se s pravilom petih sekund predstavite trem neznancem.
Potem sem pojasnila, kako naj bi naredili to nalogo: Bodite pozorni na svoje občutke in trenutek, ko začutite, da vas “vleče” k nekomu. To je “trenutek za spodbudo”. Izkoristite ga. Začnite odštevati 5, 4, 3, 2, 1 in v petih sekundah začnite hoditi proti človeku, drugače vas bo um odvrnil od tega. Nato sem pojasnila poslušalcem, kaj lahko pričakujejo, ko bodo poskusili to preprosto domačo nalogo. Takoj ko bodo zagledali nekoga, ki bi ga radi spoznali, se jim bo glava napolnila z milijon izgovori, zakaj ne bi smeli pristopiti k njemu in se predstaviti: Aha… počakaj. Pogovarja se z drugimi ljudmi, jaz pa nočem biti nesramen; videti je zaposlena, zato bom šla do nje kdaj drugič; gleda v telefon, zato ga nočem motiti; ni veliko časa, zato bom to naredila med naslednjim odmorom. Kar koli vam že pride na misel – to ni res. Možgani vas samo skušajo iztiriti. Potem ko je moj novi prijatelj inženir povzel mojo nalogo, je opisal, kaj se mu je zgodilo. Po mojem predavanju na konferenci Cisco Live je bil na hodniku, ko je doživel “trenutek za spodbudo”. John Chambers, Ciscov generalni direktor, je prišel mimo s skupino višjih vodstvenih delavcev. Njegov junak se je oddaljeval po hodniku in izginil, on pa se je preostanek dneva žrl, ker ni izkoristil svoje priložnosti, da bi ga spoznal. Na srečo pa se s tem njegova zgodba še ne konča. Naslednje jutro je moj novi prijatelj tekel ob sandiegovskem zalivu v parku Embarcadero v središču San Diega. Prelepa kolesarska steza ob marini je bila (kot po navadi) polna tekačev, kolesarjev in sprehajalcev. V ušesih je imel slušalke, poslušal je glasbo in vsrkaval okolico. Kaj mislite, kdo se je kar nenadoma znašel pred njim na stezi? Tako je, John Chambers.

Chambers je bil sam, imel je slušalke in tudi on je tekel. Prijatelj mi je povedal, da je vedel, da je to prelomni trenutek. Zdaj ali nikoli. Povedal je: »Takoj me je zaskrbelo, da ga bom zmotil v trenutkih, ki jih ima zase in da bo to nevljudno, ampak zavedel sem se da omahujem, in sem začel odštevati 5 4 3…

Pospešil je, dohitel Chambersa, ga potrepljal po ramenu, se opravičil, ker ga moti in pojasnil, kako si od nekdaj želi osebno zahvaliti se mu za neverjetno kariero, ki jo je imel pri Ciscu. Moška sta nehala teči in začela skupaj hoditi po Embarcaderu.

Po prijateljevih besedah je bil Chambers prijeten in zanimiv. Razpravljala sta o najrazličnejših temah: o službi, življenju in celo o zamisli, ki jo je imel moj prijatelj in ki je bila povezana s projektom, pri katerem je delal. Na koncu pogovora je Chambers dal inženirju roko, se mu zahvalil, ker se mu je predstavil in mu povedal za ime nekega človeka na visokem položaju. “V organizaciji, zadolženega za inovacije omenite mene in mu povejte, da sva govorila in da želim, da mu poveste za svojo zamisel,« je rekel Chambers.

Moj novi prijatelj je žarel dovolj močno, da je med pripovedovanjem zgodbe razsvetlil sobo. “To je bil vrhunec moje kariere, Mel. Če ne bi bilo pravila petih sekund, se sploh ne bi zgodilo. Ne morem se ti dovolj zahvaliti”
Potem je dodal: »Joj, skoraj bi pozabil; šel bom na razgovor človeku, kateremu me je predstavil Chambers!”

Je dobil službo? Res se mi niti ne sanja. Nova služba ni poanta zgodbe. To je zgodba o dejanjih vsakdanjega poguma in tem, kako krepijo samozavest. Ta enkratna izkušnja lahko spremeni več kot samo službo. Če bo še naprej uporabljal pravilo za poslušanje in upoštevanje svojih občutkov, lahko s tem dejansko vpliva na to, kaj lahko doseže v življenju.

Njegov zanos ni bil nujno povezan s srečanjem z generalnim direktorjem, čeprav je bilo to carsko, temveč bolj s tem, kako preklemansko prijeten je občutek, ko spoštuješ svoje želje in prevzameš nadzor nad svojim življenjem.

Ne pozabite, zaupanje vase krepimo z dejanji vsakdanjega poguma. Prav to je doživljal: kar žarel je, ker je vedel, da lahko računa nase. Večkrat ko bo moj prijatelj inženir vadil dejanja vsakdanjega poguma, bolj bo zaupal vase. Ne pozabite, samozavest ustvarjamo z malenkostmi, ki jih delamo prav vsak dan in s katerimi krepimo vero vase.