Vsakodnevne situacije, ki se najpogosteje izražajo skozi odnose, so le kazalniki na kateri frekvenci vibriram. Tisto, kar me najbolj vznemiri, je zagotovo tudi odsev tega, kar je v meni. Preprost primer: če poslušam radio Val 202, ne morem slišati, kaj poslušajo na Radiu Ekspres. Niti se me vsebina ne dotakne – me ne vzradosti, saj ni na moji frekvenci!
Seveda mi določena stanja povzročajo stres, nejevoljo in občutim tudi nemoč ter ujetost! S pomočjo tapkanja (tehnike EFT) pa si lahko priznam ta občutja (ki pogosto niso logična) in jih pretapkam, zmanjšam njihovo intenzivnost in počasi …
V varnem soočanju se pogosto zavem, da sem pravzaprav jezna nase, (ne na druge), ker to stanje, ki me vznemirja (nehote) dopuščam sama. Veliko lažje je težavam dati ‘nalepke’ z imeni in se pridno boriti proti temu z ‘in’ pristopi, ki jih nudi svet duhovnega potrošništva. Običajno na tak način le omilimo posledice in je kot barvasti obliž za rano – ne poseže pa v vzrok. Poseže predvsem v denarnico in zopet preložimo odgovornost za svoje rešitve na drugega.
Navadili smo se iskati hitre rešitve, vendar nas ravno te opeharijo za negovanje čuječnosti in poglobljenost vase za sprejemanje odgovornosti.
Pozabili smo dihati – dih je namreč kazalnik, koliko smo pod stresom. Zdaj pa se pametno učimo raznih tehnik, da se ohranjamo, kolikor nam to uspe.
Pozabili smo se gledati v oči in neverbalno pa tudi verbalno komunicirati. Zdaj imamo pametne telefone.
Pozabili smo, da imamo misli – te zgolj uporabljamo, da se avtomatsko odzivamo na zunanje impulze. Svojo moč in pozornost vlagamo v kritiko, negodovanje, strah, agresijo … Pozabili smo, da imamo v sebi moč za ustvarjanje …
Pozabili smo na naravo, ki nas hrani in zdravi.
Pozabili smo na resnico.
Pozabili smo nase.
Pod površjem je namreč vse drugače! Misel, ki se me je dotaknila (neznanega avtorja) pravi,
»Vse življenje živiš tako blizu resnice, da postane samo nejasen obris v kotičku očesa. In ko jo nekaj potisne v ospredje, je kakor zaseda nečesa grotesknega.«
Sami določamo meje. Sami ustvarjamo svojo resničnost. Se mar res zavedamo tega? Pogosto se nekih navad, ki niso najbolj zdrave in smo jih usvojili v otroštvu, niti ne zavedamo … Nam pa vsakdanje interakcije z bližnjimi kažejo stanje, kje smo, kje sem. Do zdaj sem vedno našla en sam vzrok – zavedanje lastne vrednosti oziroma ne zavedanje sebe.
Kljub inteligenci, ko prepoznam mehanizme manipuliranja, še vedno ne prepoznam lastne zanke, ki sem si jo postavila. Kako se rešiti tega? Počasi. Korak za korakom. Preverim programe, ki so naloženi v meni. Najprej ozavestim vse svoje zmage in premike in se (fizično) poravnam. Ljubeče se premikam po ‘sledeh’ diagramov poteka programov in preverjam zanke, ki sem jih v času zavedanja sebe in prilagajanja svetu postavila. Morda so mi takrat tisti programi pomagali, zdaj pa delujejo kot samodejni stroj, ki me pogosto sabotira … Izklopiti avtopilota in se zavedati sebe, svoje bolečine, svojih ran in jih videti, zaobjeti … V tem vidim edini način za premik naprej. Občutiti telo – to se ne laže – je zakrčeno ali se radostno odpre. Tehnika EFT je nežna in podporna, saj ureja pretoke, zato uporabi tapkanje, dihanje …
Treba je le iti v naravo in se vprašat, »Kje sem? Kam grem? Kakšen je moj življenjski program? Kaj je res?« Vem, težka vprašanja.
Lahko začnem z lažjim, »Kaj me radosti, ob čem vztrepeta duša?« Lahko to, o čemer razmišljam, vidim? So moje predstave in podobe žive ali zgolj iluzorne? Lahko zadržim misel in podobo lepše in smiselne prihodnosti ali takoj izgubim fokus?!
»Ljudje ne potrebujejo resnice, da bi nekaj verjeli. Verjamejo, kar hočejo verjeti, kar morajo verjeti in kar ne nasprotuje njihovim prepričanjem. Navsezadnje verjamejo, kar verjamejo drugi.«– Aja Raden
Dragi sočlovek, zbudi se, poglobi dihanje, pospeši misel, naj se dotakne izvorne misli! Ta nas ljubeče kot gozdna pot popelje k bistvenim vprašanjem, kjer se skrivajo tudi vsi odgovori. Poravnaj se in se nasmehni. Ta trenutek je tvoja točka moči! Deluj!
