Pomembnost ritma

OGLAS

Ritem je za ljudi zelo pomemben. Je del narave.

Kaj pa sploh je ritem?

Če gledamo naravo, ga kaj hitro najdemo v letnih časih. Kako pa je z ritmom pri človeku?

Naš organizem je splet ritma v katerem se prepletajo srčno žilni, dihalni in gibalni ritem. Vsak vdih in izdih poteka v ritmu, vsak gib povzroča krčenje in širjenje mišic, vsak napor ali sprostitev spremenita naš utrip srca.

OGLAS

In kaj se zgodi, če je ritem neusklajen? Zbolimo. Telo išče ravnovesje. Vedno.

Seveda so ti ritmi kasneje v življenju prilagodljivi in niso togi, je pa pomembno, da so v prvih sedmih letih življenja čimbolj tekoči. Zakaj?

Otrok se v prvih sedmih letih življenja predvsem uči pravilnega dihanja. Potrebuje vdih in izdih.

Kaj pomeni vdih in izdih?

Vdih označujejo tiste dejavnosti, ki zahtevajo otrokovo pozornost in povzročajo stres. Nekaj primerov:  odhod od doma, obiski, prižgani radijski in televizijski sprejemniki, obiski trgovin, gledanje risank, učenje, sledenje navodilom, hranjenje, oblačenje….

Izdih označujejo dejavnosti pri katerih otrok samo je. Tu je najbolj pomembna prosta igra otroka. Zakaj? Zato, ker otrok skozi njo predeluje svoje vtise in prejete informacije.

Primer: Otrok leži na podlagi in odkriva svoje telo. Daje prste v usta, opazuje svoje roke, noge, se kotali. Starš se približa otroku in začne govoriti:« Kje je moj sonček? Imaš prstke v ustih? Ja, prstke imaš v ustih? Pokaži svoje zlate prstke.«

Kaj se zgodi? Otrok ni več »pri sebi« ampak je preusmeril svojo pozornost izven sebe. Pravzaprav je bil otrok prekinjen med pridobivanjem dragocene izkušnje in doživljanju novih vtisov. Zelo drugače doživlja naš dotik od svojega. Sledi našemu pogledu, posluša zvok glasu in se po njem orientira ali je to, kar počne dobro ali ni.

Ja, že zelo majhen otrok razlikuje ton glasu, ki mu govori ali je varen ali ni. Seveda ne razume, kaj mu govorimo ampak se ravna po energiji, ki jo začuti od nas.

Za lažje razumevanje, se spomnimo kako smo se počutili, ko smo slišali pogovor v jeziku, ki ga ne razumemo. Lahko zaznamo ali so osebe prijazne ali ne, a ne? Žal smo odrasli premalokrat izpostavljeni takim situacijam zato otroke, velikokrat, obravnavamo preveč zrelo. Pričakujemo, da razumejo vse, kar povemo.

Tu se spomnim na informacijo, da otroci zares razumejo relacijo med vzrokom in posledico šele okoli 12. leta. Seveda se na prvo žogo ne strinjamo s tem. Ampak je res. Ja, s čim pa otroci do takrat izražajo svoje razumevanje?

Z naučenim. To pomeni, da ponavljajo a ne razumejo.

Še ena asociacija. Poznate primer volčjih otrok? Ko so otroci živeli z volkovi? Ti otroci niso hodili vzravnano, prehranjevali in vedli so se kot volkovi.

To je, zame, najboljši dokaz, kako okolica vpliva na razvoj otroka.

Če je v okolici postavljen dober ritem, bo otrok lahko v miru dihal, imel bo manj stresnih dejavnikov in bo posledično bolj zdrav.

Tu se mi pojavi tudi misel oziroma vprašanje, ali je porast alergij res genetska posledica ali ima kaj opraviti z ritmom?

Vedno več je hitro rastoče, nesezonske hrane. Je iz ritma zato ni tako hranljiva za ljudi, kot tista, ki zrase v skladu z ritmi narave. Ko jo zaužijemo mi, ki smo že sami iz ritma, ne dobimo od nje nič drugega, kot težave. Zakaj? Telo ne prepozna živila in se mora prilagoditi.

Še posebej je to pomembno za majhnega otroka. Čim manj menjav okusov, kompleksne hrane, hitre hrane, hladne hrane.

Otrokov organizem v svojem ritmu proizvaja prebavni ogenj. Če ne dobi prave hrane, kompenzira. Lahko se nabira preveč sluzi, pride do netolerance in še kaj. Najbolj pomembno je to, da je otrok iz ritma in je zato v stresu.

Če otrok ve, kaj se bo zgodilo v dnevu, ker ima vsak dan enak ritem (tudi konec tedna), je več časa v izdihu. Doživlja, da je svet dober in to mu daje voljo do življenja.

Kako pa lahko starši to dosežemo?

S skrbnim načrtovanjem ritma cele družine, v katerega morata biti vključena oba starša.

Potrebno je biti odkrit do sebe in partnerja. Kaj zmorem in česa ne? Kaj lahko dam in kaj pričakujem?

Dogovarjati se je potrebno tako dolgo, da smo zadovoljni vsi. Tu je zmagovalec samo družina.

Vprašajmo se ali pričakujemo preveč? Vprašajmo se, katere vzorce vlečemo iz otroštva in ali pričakujemo, da nas bo partner ubogal in se nemo strinjal z vsem kar povemo, predlagamo? Ali pričakujemo, da bo partner poskrbel za nas namesto naših staršev in bomo ostali večno otroci?

Tanka je meja med otročjim pričakovanjem in odraslostjo. Večkrat mislimo, da smo že predelali bolečino. Da smo že dovolj drezali v rano, da je razkrila vso bolečino.

Drezanje ni zdravljenje.

Zdravljenje prinese delovanje.

Če rane ne oskrbimo, se lahko zagnoji. In velikokrat bolj boli zagnojena, kot prvotna rana. Torej potrebujemo delovanje: razkužiti, namazati z zdravilnim mazilom vsak dan, dokler ne zaceli. Pri zunanji rani to počnemo, ker je vidna, na notranjo pa večkrat pozabimo. In se čudimo, kako vedno znova boli.

Torej, ko se zavemo, da so naša pričakovanja otročja, se vprašajmo, kaj pa lahko naredimo za spremembo. In ne pričakujmo, da bo to spremembo povzročil nekdo drug.

Ritem, ki je zastavljen tako, da upošteva potrebe vseh družinskih članov je ravnotežje vdihov in izdihov. Omogoča otroku varno okolje za razvoj njegovih potencialov. Mi pa mirni in uravnoteženi svetimo kot svetilnik, ki omogoča ladjam najti varen pristan v razburkanem morju.