Pred vzorci obstaja še nekaj

OGLAS

Kanaliziranje je oblika prenosa informacij iz nivoja, ki ni dosegljiv osebnosti kar v trenutku. In tisti, ki to počnejo prevečkrat v samozaupanju, da pa to je visoka informacija, ki ima v sebi že vse, kar je potrebno, da bo nekaj boljše. Pa res?

Pri Advaitati Vedanti so hitro prepoznali, da obstaja pred vzorci še nekaj, kar jih opazuje. Tako opazovanje se nahaja pred našimi čutili tudi. Pravi se jim voh voha, vid vida, čut čuta ipd.

In tako imamo tudi čustva čustev, občutke občutkov, misli misel, koncepte konceptov. Ni konca. Zato pa je tako težko, ko govorimo drugi z drugim, da bi razumeli nekaj, kar nam nekdo drug govori.

OGLAS

Mi namreč vidimo to, kar nam govori on, kot nekaj drugega, saj je naše izhodišče gledanja iz naše lastne perspektive. Pa ne samo to, temveč tudi to je naš lasten občutek za nas.

Nihče ne more natančno vedeti, kaj nekaj za nas pomeni, saj opazujemo sami sebe od znotraj le mi sami. Nihče tega ne ve.

Drugi nas lahko vidijo od zunaj. Tudi naša čustva, občutke, ideje lahko vidijo od zunaj.

A vedeti kaj za nas kot nas, v prvi osebi ednine, ti vzorci pomenijo za nas, tega, ne morejo, saj se gre za nas. In če bi oni doživljali nas, bi oni bili mi, kar pa niso.

To, kar vidijo od zunaj je njihova interpretacija tega, kar sami dojemajo. In bolj so kontaminirani s tem, v kar verjamejo, kar si želijo, kakšno mnenje imajo o nas, o čustvih, občutkih ipd., bolj se gre za interpretacijo. In manj za resnico.

Resnico lahko dojamemo le mi sami, kot svojo resnico. In to, kar govorijo drugi, je lahko naša resnica, ali pa ne.

Nihče ne more vedeti, kaj je naša lastna resnica, pa čeprav je še tako dober medij.

On lahko vidi, kaj je naša resnica. Od zunaj.

Od znotraj pa jo lahko dojamemo 100% le mi sami, saj smo mi tisti, ki jo doživljamo.

In kaj imajo s tem vzorci?

No, koliko je pretočen medij, toliko si dovoli, da zazna nekaj kot resnico. A ta resnica potem ni več subjektivna, temveč povsem nekaj drugega.

Impulz resnice je lahko subjektiven, osebe, torej tisti, ki izvira iz ega, oz. iz potrebe, da to, kar dojame pomeni to ali ono. Lahko pa je nekaj višjega, kar ne izvira iz interpretacije.

Lahko je preprosto, to kar je. Pa še takrat je potrebno biti pozoren, če je zares čist, ali pa se čuti tako, ali drugače.

Ker če se čuti tako ali drugače, potem ima veliko verjetnost, da se to čuti samo tako za nas. Iz tega razloga pravim, da se gre vedno globlje in globlje. In samo tisti, ki je v popolnosti pretočen, brez vseh potreb, da se mora čutiti tako ali drugače, je lahko prepričan, da govori o globini izkušnje, ki ni polarizirana na njegov način.

Vsaka resnica, ki nosi v sebi neke zametke polarizacije oz. osebnostnih tendenc, da se mora čutiti tako, ali drugače, pa čeprav le v odtenkih, da jo mora zaznati nekdo, ki jo prevaja, je polarizirana resnica. In tisti, ki sledijo tendencam čustev, misli, občutkov, idej, ki so se jih učili ali jim sledijo v resničnem življenju, kaj hitro zaidejo na pot teh tendenc.

Posameznik, ki želi govoriti resnico, pa čeprav iz impulza resnice, mora biti zelo previden, da ga le ta ne odnese na drugo stran. Kajti impulz resnice so le vrata. In če stopimo skozi vrata medtem, ko govorimo o naši osebni verziji resnice, kaj hitro pademo nazaj pred vrata in nismo več na področju, ki govori o resnici.

Resnica je tista, ki je vedno enaka. Ne malo takšna in malo drugačna.

V življenju namreč imamo mnogokrat potrebo, da si odpremo vrata in ko smo tam, začnemo delovati na svoj običajen način.

To vidimo pri zapeljevanju, pri iskanju službe, reklamah ipd.

Vse kar je predstavljeno kot nekaj drugega, da bi nekomu povedal, prodal ali na kakšen koli način odvzel del njegove pozornosti in potem ne potrebuješ tega skozi svoj način življenja, ne more biti resnica.

Kupiti nekomu čokolado, da te bo bolj imel rad, medtem, ko nisi človek, ki živi življenje iskrenosti, ne pomeni, da je tvoje življenje čokolada.

Mediji, ki se gredo nečesa, medtem, ko govorijo nekaj drugega kot ko so odprli vrata, te lahko zelo poškodujejo, saj ti v tvoj prostor vnašajo svoje pritikline, ki vejejo iz tvoje osebnosti. To pa ni resnica.

Je osebna resnica, ni pa resnica.

Osebna resnica je nekaj, kar se nahaja znotraj osebnosti posameznika, ki govori, sanja, posreduje ipd. Medtem, ko je resnica iz kanala, lahko osebna resnica, kar večino krat je, razen, če se medij ve prepustiti, da kanalizira nekaj, kar ni v nobenem primeru povezano s tem, kar želi povedati.

To, kar prihaja skozi kanal, je takšno kot je. Brez vseh potreb, da bi bilo drugačno.

In ko želi osebnost medija to, kar prihaja skozi kanala, obarvati po svoje, ker so v njej želje, potrebe, moč, čustva ipd., potem to ni resnica.

Že samo zato, ker se nekaj, čuti kot nekaj, še ne pomeni, da je to resnica.

Čustva se lahko čutijo dobro na nekem nivoju, za nekoga. A so nekaj drugega, za nekoga drugega.

In bolj kot gremo v čistost, bolj so čustva, brez potreb, da bi v tebi prebudila to ali ono.

Na koncu, sploh več niso važna, saj so prazna vsega, kar prinaša človeška osebnost, da bi se pokazale tako ali drugače.

Vsaka veja ima svoje potrebe, da se upogne na svoj lasten način. In če veter iz osebnosti nekoga preveč piha, lahko tvoje veje zlomi, poškoduje ali jih deformira na kakršenkoli način, da začenjajo rasti v drugo smer od začrtan. Medtem, pa, ko je tvoja osebnost želela, da gredo v ono stran.

Dostikrat je veter ki veje nenamerno zelo lahek. V trenutku pa, ko veter veje zato, da bi te premamil, pa postane čez nekaj časa varljiv. Prevara nas, da zamenjamo svojo pot, po kateri hodimo, za njegovo pot.

Vzorcu so zelo podobni, saj so vzorci nekaj, kar spreminja smer, moč, varljivost ipd. vetra osebnosti. Vzorci si del čustev, če se le ta nahajajo na nižjem nivoju osebnosti. In na nižjem so, ko želijo na tak ali drugačen način iz svojega izraza žeti neko korist.

Znano?

Mediji, ki kanalizirajo ker se dobro čuti, so mediji, ki zelo hitro lahko padejo v zanko ega, saj se mora dobro čutiti to, kar prinesejo skozi, nikakor pa ne vidijo, da nekateri ljudje ne rabijo dobrega občutka, temveč nekaj globljega, kar prihaja iz tega občutka.

Dober občutek je lahko na površini nekaj zelo varljivega, saj pomeni marsikomu, marsikaj.

Težava pa je v tem, da dober občutek mnogokrat zakriva tisto, kar je resnično, npr. čokolada, sladoled ob ranjenosti, božanje mame ob bolečini ipd.

Je že res, da ti preusmeri pozornost na nekaj boljšega od tega, kjer si.

Pa je to prava pot, ali je to le pot tistih, ki želijo, da bi marketing, ki ga izvajajo prijel in rodil dobro prihodnost za tiste, ki verjamejo v dober občutek.

Življenje je vedno le takšno kot je. Ne moremo ga spremeniti. Kar pa lahko, pa je to, da spremenimo svoj odziv na trpljenje.

In to je tudi namen kanaliziranja. Da ti pomaga razumeti na globljem nivoju, da bo tvoj odziv od takrat naprej drugačen. Ne dober občutek, kajti dober občutek je zelo varljiv.

Mediji, ki kanalizirajo zaradi prebujanja dobrega občutek so lahko zelo varljivi, saj tudi sami največkrat potrebujejo dober občutek v življenju.

Če želite preveriti kaj in kdo so, samo poglejte na njihovo življenje.

So oni tisti, ki živijo resnico. Ali pa so tisti, ki iščejo in živijo iz dobrih občutkov.

Zelo hitro boste dobili odgovor, za kaj se gre. In potem je na vas, da se odločite. Dober občutek ali resnica.