Vse na zemlji ima svojo vibracijo, a vi niste vibracija

OGLAS

Nekdo mi je rekel, da živimo na svetu in ga moramo takšnega tudi živeti. A svet je za vsakega od nas nekaj drugega, vsak ga dojema na drugačen način, saj vsak v sebi doživlja, kar doživlja. In to je on sam, ne nekdo drug.

Vsekakor je telo iz vibracije, saj je nekaj materialnega, otipljivega. A zanimivo, mi nismo nekaj otipljivega. Smo nekaj, a ne otipljivega.

Naša osebnost, čustva, misli, občutki, ideje, koncepti so nekaj, kar ima vibracijo. A tudi ta nismo.

OGLAS

Smo nekaj, kar opazuje to vibracijo, se je zaveda.

Zavedamo se čustev, misli, občutkov. Tudi idej, spominov.

Zavedamo se kako vznikajo, trajajo in izginevajo. A mi nismo ta, ki vznika.

Mi obstajamo ne glede na to, če nekaj izgine, ali se pojavi.

Smo tisti, ki se tega izginevanja zaveda. Prav tako se zaveda trajanje, kot je telo, ki raste, se stara.

Res je, telo je naše, a mi nismo telo.

Smo tisti, ki se telesa zaveda.

Zavedamo se, da imamo roke, a mi nismo roka. Zavedamo se, da imamo noge, lase. A mi nismo nič od tega.

A mi, v prvi osebi ednine, smo dosti več kot le sestavni deli.

Zavedamo se, da obstajamo. Naše noge, roke, oči, grodnica pa se ne zavedajo.

Ne zavedajo se ne sebe, ne nas.

Mi smo tisti, ki se zaveda grodnice.

In če smo zelo pozorni, se zavedamo tudi tega obstoja.

A ne od zunaj,kot se zavedamo svojih rok, las, čustev, občutkov. Sebe se zavedamo znotraj.

Vse česar se zavedamo, smo mi. A ne sestavi deli.

Smo tisto, kar te sestavne dele povezuje. Smo substanca življenja, ki leži med njimi, ki jih veže, prežema in dela dele nas.

Zato nismo ne telo, ne čustv,a ne občutki. Smo tisti, ki se tega vse ga zaveda.

Zavedamo se sebe, v prvi osebi, ne kot nekdo drug.

In ko nas boli roka. pravimo da nas boli roka. A koga pravzaprav boli roka, če ne nas?

Roka je del telesa, ki je pripeto na telo, telo pa je preko življenjske energije, življenja samega povezano na nas, saj mi smo življenje samo.

Smo življenje v pravi in čisti obliki.

In ko vanj primešamo predstavo, da so čustva, ki jih z lahkoto zaznamo nekje izven nas, v prsih, čelu, lucu ipd. postanejo del nas.

A ne del, ki je stalen. Le del, ki se je pojavil, bo nekaj časa znotraj nas in potem bo izginil, ko izgine prah na naši koži, trepalnicah, licu, ko odide iz nas zaradi pihanja vetra, stika z vodo, s časom ipd.

Odide.

In mi? Še vedno obstajajo. Le da sedaj nismo več popacani s prahom, podobno kot čustva.

Ko nas prežame, popaca, inficira žalost, smo žalostni. In ko čas zbrusi žalost, smo nekaj drugega.

Kot da bi žalost odpihnil, se je dotaknil z nečim nevidnim, kar je bilo že ves čas pred tem, kot smo postali žalostni, prisotni.

Ti deli nas, ki niso stalni, torej čustva, občutki, telo, ki prepereva niso nekaj, kar je stalen del nas. Podobno kot ni sok stalen del vode. Tudi ta se prečisti, izpari in se vrne nazaj na zemljo kot čista voda.

Voda je voda, pa karkoli dodamo k njej. In ko jo premešamo z nečim, kar voda ni, postane voda sok, zmes, sladkoba, grenčica ipd.

A voda je še vedno voda.

In podobno je z nami, v prvi osebi.

Če se pomešamo z radostjo, smo radostni. In ko čas radost odžene, več nismo.

In kar se meša, se meša zaradi nečesa, kar mora vsaki ‘mešavini’ biti primarno.

Pred tem, ko nastane sok, mora biti voda, pred tem, kot nastane omara mora biti les.

Obstajajo neke primarne zmesi, ki se jim pravi čiste. Starodavni so jih odkrili, kot to počne naša znanost. Poimenovali so jih z imeni, ki so že obstajala.

Voda je še vedno voda, les še vedno les, kovina, še vedno kovina, ogenj še vedno ogenj ipd.

Vse to so vibracije, kot bi temu rekli učeni in manj učeni. Nekaj kar vibrira in sestavlja materialno resnično.

A mi nismo materialna resničnost.

Pa ne govorim o čustvih, mislih, občutkih, kajti tudi te so del materialne resničnosti. Obstajajo namreč zaradi telesa iz katerega izparevajo.

Govorim pa o tistem, kar smo mi. Tisti, ki se zaveda tako čustev, telesa, misli, občutkov.

Mi smo primarna substanca obstoja, ki se zaveda. In to zavedanje je prisotno ves čas. Tudi ko spimo.

Je res, da se spreminja, kar je znanost pokazala jasno, saj obstajajo znotraj nas neki signali, ki se spreminjajo. A mi se zavedamo vsega, kljub temu, da se vibracija spreminja.

Stroji lahko izmerijo vibracijo. Enkrat ji pravijo faza budnosti, drugič sanj, in tretjič globokega spanca.

Znanost je pokazala, da obstaja v vseh treh stanjih nekaj, torej substanca, ki se spreminja, ki deluje, menjuje obliko, valovno dolžino ipd.

Naša izkušnja pa nam govori, da obstajamo, se zavedamo sebe tako v procesu budnosti, kot sanj. Zavedamo pa se tudi, da smo spali ko klada. Tudi tam je moral biti nekdo, ki se je zavedal.

Razlika je le v tem, da se je v prvi dveh stanji zavedal um vsega tega, kar se je tam dogajalo. V globokem spancu pa uma ni bilo.

Tudi čustev, misli, občutkov, idej ne.

Nobenega ni bilo, da bi jih registriral. To je naloga uma, kot to vedo nekateri mediji, ki se v popolnosti odklopijo od potrebe, da bi opisali vsebino tega, kar se kanalizira in preprosto kanalizirali tisto, kar je prisotno.

V globokem spancu torej ni potrebe, da se registrira nekaj vibracijskega, podobno kot ni te potrebe pri nekaterih medijih.

Mnogo medijev ima potrebo, da opisuje vibracijo, ker misli, “misli”, prepričano je, torej v umu in z umom, da je vibracija pomembna,

In vsekakor je. Za tiste, ki želijo izvesti več od vibracije oz. od delovanja sebe na materialnem nivoju. Ne pa za tiste, ki želijo izvedeti o sebi iz nivoja, kjer vibracija ni primarna substanca.

Zanimivo je, da ko obstajamo, če nismo osredotočeni na čustva, da ta znotraj naše zaznave ne obstajajo. Vsaj ne tako, kot neka otipljiva tvorba.

In bolj smo osredotočeni na občutek za obstajanje, bolj vibracija izgineva.

Kdo torej smo?

Verjetno ima vsak svoj odgovor. A vsekakor nismo tisto, kar je otipljivo, ker otipljivost ne obstaja, se ne zaveda sebe, razen, če ji seveda mi posodimo te svoje prečudovite lastnosti mi sami.