Novo življenje

OGLAS

Ko se otrok rodi, je čutiti kot da je med  dvema svetovoma, kot da še ni prav tu na Zemlji.  Ko stopimo v prostor, kjer spi novorojenček, čutimo prisotnost svetega.

To je en pol prihoda otroka na ta svet. Drugi pol pa prinese veliko skrbi, nemira in strahov. Ne vemo kako ravnati z otrokom. To je še najbolj opazno pri prvorojenem otroku, kasneje smo že nekako utečeni, a hkrati lahko doživimo presenečenje.

Biti z otrokom doma zgleda zelo idilično in zunanjim opazovalcem se zazdi, da je ta mama blagoslovljena. Pa je res tako? Življenje z novorojenčkom, ki zajema previjanje, dojenje, preoblačenje, vstajanje, tolaženje, masiranje otroka, ko ima kolike, je lahko zelo monotono in duhamorno.

OGLAS

Zakaj? Zato, ker delamo ves čas ene in iste stvari in se naenkrat zalotimo, da jočemo, da smo utrujeni in se nam zdi, da življenje nima smisla.

Kaj lahko storimo, da zmanjšamo možnosti takšnega scenarija?

Pred rojstvom otroka si organizirajmo svojo podporno skupino oziroma podporno mrežo ljudi. To niso nujno prijatelji, starši in znanci, lahko so tudi ljudje ali službe, ki nudijo vrsto podpore, ki jo potrebujemo. Tu gre za kuhanje obrokov, čiščenje doma, likanje, itd. Prav tako vam bo zelo pomagalo, če boste poiskali starševske podporne skupine.  Veliko jih najdete na družbenih omrežjih, prav tako jih najdete v krajevnih skupnostih in mestnih četrtih. S pridruženjem takšnim skupinam pridobite veliko, saj najdete sogovornika v odrasli osebi, ki ni vaš partner in sorodnik. Velikokrat se namreč zgodi, da je mama z novorojenčkom cele dneve sama doma, ko pride oče domov, ga pričaka polna pričakovanja in ga želi seznaniti z vsem, kar se je zgodilo tistega dne. Medtem, ko govori o doživetjih z otrokom pa zazna, kako se sliši banalno in kako vsak dan ponavlja, na videz, ene in iste stvari. Druga stvar, ki se lahko tu zgodi pa je to, da partner po prihodu domov, potrebuje čas in mir zase in ne zmore razbremeniti partnerke. In kaj se zgodi? Oba se počutita ogroženo, ne videno ne slišano. Statistike kažejo, da ima veliko parov prvo resno krizo v zakonu ali v zvezi, po rojstvu otroka.

Zakaj pride do tega?

Zagotovo si pred rojstvom prvega otroka sploh nismo predstavljali kaj to pomeni sprejeti v družino v neko zvezo nebogljeno bitje ki nas potrebuje 24 ur na dan. Pravzaprav smo pred rojstvom otroka starši drug drugemu, torej v smislu, da izpolnjujemo želje drug drugega, da skrbimo drug za drugega, da si nezavedno dajemo vse to kar smo pogrešali,  ko smo bili otroci. In potem pride v to sliko otrok, ki nam ne pusti časa niti zase, kaj šele za partnerja.

Zato je prav, da že v začetku vemo kje bomo našli podporo, kje bomo našli odgovore in kje bomo lahko brez slabe vesti ter občutkov krivde izrazili, da smo stiski, da potrebujemo pomoč, da se počutimo razčlovečene, da se počutimo osamljene, da nam gre otrok na živce, da bi najraje videli, da se to ne bi zgodilo in tako naprej. Če se o tem pogovarjamo s partnerjem, nam bo najverjetneje želel ugoditi nas razbremeniti, potolažiti in rešiti situacijo.

Seveda pa to ni vedno mogoče, saj so naši občutki velikokrat prehodni in ne potrebujemo rešitve ampak potrebujemo nekoga, ki nas bo poslušal. Zgodi se lahko tudi to, da se med pogovorom o svojih občutkih partnerju, počutimo kot izdajalec. V glavi premlevamo, da nimamo pravice biti tako egoistični in čutiti to kar čutimo, saj partner hodi v službo, ima svoje delo, vse kar pa mi počnemo pa je to, da smo doma z otrokom in še tega ne zmoremo.

Kaj se zgodi z žensko po porodu?

O tem lahko veliko preberemo in slišimo, zato bom tu zapisala na kratko. Vso obilje hormonov, ki smo jih potrebovali za razvoj otroka, medtem ko je bil v našem telesu, je usahnilo. Počutimo se prazne fizično in psihično. To je tudi res in ni samo neka predstava. Otrok je bil fizično del nas in zdaj ga ni več. Prav tako je otrok, kot samostojno bitje, deloval in dojemal vse kar se je dogajalo v maternici in zdaj tega ni več v nas, ni njegovega čutenja. Pomemben element izčrpanosti pa je porod, ki nam velikokrat pobere ogromno telesne in psihične moči.

Kaj pa se zgodi z moškim po porodu?

Moški najprej izgubi močno povezavo z žensko na način kot jo je imel. Njegova partnerka je po porodu biološko popolnoma povezana z novorojenčkom in je vsa energija, ki jo je dobival prej sam, usmerjena k novorojenčku. Včasih je ta povezava tako močna, da ženska sploh ne zazna partnerja, razen v primeru da potrebuje pomoč. Tudi če je moški bil med med nosečnostjo in porodom zelo aktiven, otroka ni rodil oziroma otrok ni bil v njegovem telesu. Zato potrebuje moški s strani ženske veliko podpore, ki pa mu je ženska ne more dati oziroma ni sposobna dati, ker jo ima komaj zase in za novorojenčka. Zato je podporna mreža zelo pomembna tudi za moškega. Tudi on potrebuje čas, ko pride domov, da se lahko sprosti, poveže z otrokom, poveže s tistim očetovstvom v sebi. Torej pomembno je, da oče vzpostavi svoj odnos z otrokom in da  mama procesu popolnoma zaupa oziroma dopusti, da oče počne stvari drugače kot ona.

Moški čuti, da je ženska v vlogi mame superiorna – ker je otroka nosila v sebi in ga rodila. Posledično se že z biološkega vidika počuti na nek način izločenega. Oče bo svojo novo vlogo samozavestno usvajal samo, če bo imel za to dovolj prostora in podpore s strani mame.

Moški v poporodnem času prav tako potrebuje podporno skupino moških, najbolje očetov – torej tistih, ki imajo za sabo izkušnjo, ki jo zdaj doživlja on. Moški se ponavadi ne bodo pogovarjali o novorojenčkih na enak način, kot se o njih pogovarjajo ženske, zato je zelo pomembno, da ima moški možnost poiskati svojo podporno skupino zunaj doma in se počuti opolnomočenega biti oče.

Samo z zavedanjem in spoštovanjem razlik, lahko uspešno privedemo novo življenje v naravno tok. Tako kot otrok potrebuje dnevni, tedenski, mesečni in letni ritem, tako ga potrebuje cela družina. Ko imata mama in oče možnost izraziti sebe in sprejeti novo vlogo, se zgodi čudež, ki ji rečemo srečna družina. Pa to ne pomeni, da živimo brez izzivov ampak, da se jih zavedamo in iščemo rešitve. Da na življenje ne reagiramo ampak ga ustvarjamo. S tem damo otroku impulz, da je svet dober in da je vredno odrasti.