Obsmrtne izkušnje

OGLAS

Čeprav smo v zvezi s smrtjo praviloma raje bolj tiho, nas vse zelo zanima. Kaj, če sploh kaj, sledi? Kako je, ko umiramo? Kaj je razlog za blaženi izraz umrlih? Je to dokončni konec – ali pa po razpadu snovnega telesa naš neuničljivi del “živi” naprej? Zdi se, da je razkol med verjetjem v posmrtno življenje, značilnim za vse človeške družbe, in védenjem o tem, ki ga išče znanost, še naprej nepremostljiv. Kaj je o obsmrtnih izkušnjah doslej odkrila znanost?

Povprašali smo slovensko zdravnico, ki je na temo obsmrtnih izkušenj doktorirala – iz medicine. Doc. dr. Zalika Klemenc Ketiš, dr. med., spec. splošne medicine, avtorica doktorske disertacije z naslovom Obsmrtna izkušnja med preživelimi žrtvami srčnega zastoja na terenu, je v poldrugem letu v treh največjih slovenskih bolnišnicah anketirala 52 bolnikov, ki so doživeli srčni zastoj in so jih oživili.

Enajst anketirancev je potrdilo, da so v času od srčnega zastoja do prebuditve izkusili nekaj posebnega. Sodeč po odgovorih iz vprašalnika, ki so ga izpolnjevali, in pogovoru z njimi je bilo mogoče to “posebno dogajanje”uvrstiti med obsmrtne izkušnje. Na osnovi dobljenih rezultatov je naša sogovornica sklenila, da vsak peti bolnik v Sloveniji med srčnim zastojem doživi obsmrtno izkušnjo, ki v njegovem življenju pusti globoko sled.

OGLAS

Kaj je obsmrtna izkušnja?

Izraz obsmrtna izkušnja (ang. near death experience, NDE) je leta 1975 skoval ter ga nadvse podrobno pojasnil ameriški zdravnik in psiholog dr. Raymond Moody, vendar povsem jasne in splošno sprejete opredelitve obsmrtne izkušnje še nimamo. Prof. Moody (in za njim drugi ugledni znanstveniki) je tovrstna doživetja razlagal ob pomoči sistematičnih opisov prvin obsmrtnih izkušenj, pri čemer ni nujno, da vsako obsmrtno izkušnjo sestavljajo vse prvine. Po Moodyu so te prvine naslednje: neopisljivost, zaznavanje glasov, ki so nas razglasili za mrtve, občutki spokoja in tišine, zaznavanje nenavadnih zvokov, videnje temnega predora, zunajtelesna izkušnja, srečanja z duhovnimi bitji, doživljanje bleščeče svetlobe kot bitja iz svetlobe, panoramski življenjski pregled, izkušnja popolnega védenja, videnja mest svetlobe in osupljivih bitij, izkušnje nadnaravnih moči, zaznavanje meje, od koder ni vrnitve, in vrnitev v fizično telo. To so značilnosti, ki so jih med obsmrtno izkušnjo doživljali vsi, ki so o njej poročali, ne glede na etnično, versko in kulturno pripadnost. Res pa je, da se bitja pogosto prikazujejo v skladu z verskim prepričanjem osebe – katoliki pogosteje vidijo Jezusa, muslimani Alaha, budisti Budo …

Zunaj telesa

O tem, kako so se dvignili nad svoje telo in ga opazovali od zgoraj, poročajo tudi tisti, ki se niso “dotaknili smrti”. Dr. Zalika Klemenc-Ketiš: “Zunajtelesna doživljanja so lahko del obsmrtne izkušnje, vendar pa to ni nujno. Nastopijo tudi pri meditaciji, pri jemanju nekaterih zdravil, halucinogenih snovi in amfetaminov, pri stimulaciji določenega dela možganov (predvsem temporalnega lobusa inlimbičnega sistema), pa tudi pri nekaterih epileptičnih napadih. Razlage zanje znanost še ni našla.

“Toda kljub pomanjkanju dokazov bi morali sprejeti, da se prav vse ne dogaja le znotraj delujočega snovnega telesa. Če gremo lahko “ven” in od zgoraj opazujemo svoje telo, mora potemtakem obstajati samostojna, od telesa neodvisna zavest? Enotnega odgovora na to vprašanje resda ni, obstaja pa več teorij – tako kot za razlago obsmrtnih izkušenj nasploh. Sama sem zagovornica fizioloških stališč, ki pa jih bo treba še odkriti in dokazati. Verjamem, da je vse, tudi zunajtelesna izkušnja, povezano z nekakšnim fiziološkim dogajanjem v telesu.”

Negativne obsmrtne izkušnje?

Dr. Zalika Klemenc Ketiš med raziskavo ni spoznala osebe, ki bi poročala o negativni obsmrtni izkušnji. Sodeč po poročilih ljudi, ki so jo izkusili – takih naj bi bilo od 1 do 20 odstotkov ljudi z obsmrtno izkušnjo – gre za enake prvine, vendar so jih dojemali kot zastrašujoče. Namesto miru so doživljali paniko in strah, zunajtelesno izkušnjo pa so občutili kot grozljivo; namesto v temen predor, ki bi jih vodil k vabeči svetlobi, so čutili, da padajo v prepad, v nekakšno temno območje praznine. Medtem so zaznavali negativne energije, ki so jih opisovali kot energije zla, duhovna bitja so se jim zdela zastrašujoča, na koncu pa so pristali na območju, ki so ga opisovali kot pekel.

Ali je to, ali bo naša obsmrtna izkušnja, če nam je namenjena, lepa ali grozljiva, kakor koli povezano s tem, kako smo živeli ali umrli? So negativne obsmrtne izkušnje vendarle “rezervirane” za zločince ali pa nemara kot spodbuda k življenju za tiste, ki poskušajo narediti samomor? “Ne,” odgovarja sogovornica, “dozdajšnje raziskave tega niso dokazale. Znanost (še) nima razlage o tem, kdo ima kakšno obsmrtno izkušnjo in zakaj.”

To si zapomnijo – do smrti

Prav vsi, ki so poročali o obsmrtni izkušnji, so si jo zapomnili za vedno, kar dokazuje tudi več desetletij trajajoče spremljanje teh ljudi. (Pozitivna) obsmrtna izkušnja praviloma pomembno vpliva na življenje človeka, ki se “vrne” z njo, saj navadno zaživi povsem drugače.

Dr. Zalika Klemenc Ketiš: “Ti ljudje pogosto trdno in trajno spremenijo svoja stališča, vrednote, prepričanja in načela. Osebe z obsmrtnimi izkušnjami spremenijo svoj odnos do okolice: laže izražajo čustva, bolj sprejemajo druge in zanje kažejo razumevanje, manj obsojajo in več pomagajo. Spremenijo tudi svoj odnos do duhovnosti in vere, saj občutijo globlji pomen življenja. Verjamejo v obstoj višje sile, vendar so hkrati strpnejši do drugih religij, do organiziranih oblik religije pa imajo odklonilen odnos. Značilno je, da se prej redni obiskovalci verskih obredov le-teh ne udeležujejo več. Znebijo se strahu pred smrtjo ali pa je ta manjši kot predtem. Začnejo verjeti v posmrtno življenje, obenem pa jih veliko bolj zanima življenje sámo, ki ga zdaj bolj cenijo.”

Za ljudi je nasploh značilno, da morda že prej potrebne korenite spremembe uvedejo šele potistem, ko ga domala izgubijo. Torej tudi po kakem dogodku, zaradi katerega skoraj umrejo. Kako je to drugače pri tistih, ki so povrhu doživeli obsmrtno izkušnjo? “Razlika je veliko izrazitejša, trajnejša. Tisti, ki niso doživeli obsmrtne izkušnje, utegnejo čez leta pozabiti na ta dogodek in se vrniti na stara pota, k prejšnjemu načinu razmišljanja. Ljudje z obsmrtnimi izkušnjami se spremenijo trajno. Zanimiv pa je podatek, da se jih veliko loči od dotedanjega zakonskega partnerja.”

Dokazi?

Kaj je torej uspelo dognati sodobni znanosti z vsemi njenimi sodobnimi diagnostičnimi metodami, ki poleg drugega omogočajo tudi natančno merjenje delovanja možganov? Je znano, natanko kdaj naj bi se zgodila obsmrtna izkušnja – tik pred (klinično) smrtjo, vmes, potem ko človeka že obudijo?

“Ne, tudi ta dejavnik vsaka teorija razlaga po svoje. Transcendentne, torej tiste, ki s svojimi razlagami in dognanji zapolnjujejo praznino, ki je ne zna zapolniti znanost, pravijo, da gre za dogajanje ob smrti, torej takrat, ko je bila taka oseba klinično mrtva. Za zdaj ne poznam raziskave, kjer bi s sledenjem funkcijam možganov ali z drugimi metodami merila, kaj se dogaja v človeku, ki je klinično mrtev. Povečini smo še vedno odvisni predvsem od tega, kar nam povedo bolniki.”

Je res vse le posledica večje količine plina?

Teorij, ki razlagajo obsmrtne izkušnje, je veliko. V grobem jih delimo v tri skupine: psihološke, med katere sodi tista o podoživljanju rojstva; transcendentne, ki poročila o obsmrtnih izkušnjah razumejo kot dokaz o obstoju življenja po smrti; ter fiziološke, po katerih na nastanek obsmrtne izkušnje vpliva fiziološka snov ali fiziološki proces.

Dr. Zalika Klemenc Ketiš: “Sama se nagibam k zadnji, vendar pravih razlag še ni. Moja dognanja so – zame sicer nekoliko presenetljivo – potrdila tezo o povezavi obsmrtnih izkušenj s povečano količino ogljikovega dioksida v možganih, predvsem pa so odprla pot novim raziskavam. Najteže je najti metodo, kako to preučevati, saj smo odvisni od poročil bolnikov, pri čemer ne moremo izmeriti resničnosti njihovega pripovedovanja. Za zdaj ne vidim načina, kako bi to izpeljali.”

Ko lahko poveš – olajšanje
Sogovornica med raziskovanjem ni imela težav z morebitnim nerazumevanjem kolegov in drugega zdravstvenega osebja, prav tako ne z intervjuvanci. Tisti, ki so v resnici doživeli “tisto nekaj”, so bili celo veseli, da so o tem lahko spregovorili. To je zlasti veljalo za bolnika, ki za to ni upal povedati niti svoji ženi, zdaj pa je izvedel, da se obsmrtne izkušnje dogajajo tudi drugim.

“Njihova največja težava je v tem, da ne razumejo oziroma si ne znajo razložiti tega, kar se jim je zgodilo. Na osnovi tega razmišljajo, ali so nemara ‘nori’, strah jih je, zato o doživetju ne povedo niti najbližjim. Taka stiska v resnici lahko vodi v duševne motnje, zato moramo bolnikom, ki želijo spregovoriti, vendar so v stiski, omogočiti, da to storijo brez bojazni pred nerazumevanjem. Navsezadnje niti ni najpomembneje, ali so tovrstna doživetja resnična ali ne. Pomembno je, da jih lahko bolnik predela in normalno zaživi naprej.”

Ugrabili so ga vesoljci

Asist. dr. Anže Kristan, dr. med., spec. splošne kirurgije in travmatologije, KO za travmatologijo Kirurške klinike UKC Ljubljana, je za Vivo delil tudi zgodbi dveh pacientov, ki sta doživela posebni izkušnji. “Na oddelku obravnavamo hudo poškodovane bolnike, ki jih k nam pripeljejo s terena. Bolnike s hudimi poškodbami glave pripeljejo nezavestne in ti nikoli ne poročajo o ničemer nenavadnem.

Drugačno izkušnjo – natančneje, dve – imam s tistimi s hudimi krvavitvami. Ti so praviloma pri zavesti, ki pa je zaradi telesnega stresa zelo zožena. Spomnim se mladega bolnika, ki so ga pripeljali po padcu z motorjem. Imel je hudo poškodovan trebuh. V sobi za reanimacijo sva se še kratek čas pogovarjala – na moja vprašanja je smiselno odgovarjal. Ko sem ga na kontrolnem pregledu čez nekaj mesecev vprašal, ali se spomni, kaj se je takrat dogajalo, mi je odgovoril, da se – in da so ga ugrabili vesoljci. Da ve, da so bili okrog njega, in da je bil v vesoljski ladji. To me je presenetilo. Hkrati pa je dejstvo, da nas je bolnik videl oziroma zaznaval v operacijski sobi, kjer smo vsi oblečeni v zeleno, soba pa vsebuje tudi veliko aparatur, ki bi utegnile spominjati na naprave iz ‘vesoljske’ ladje. Bolnik je zaznaval dogajanje okrog sebe, vendar iz svojega telesa – ni poročal o zunajtelesni izkušnji. Razloga za njegovo ‘videnje’ vesoljcev ne poznam, možno pa je, da je na njegovo zaznavo vplival tudi nizek krvni tlak, zaradi katerega začnejo možgani halucinirati.”

Še nekoliko bolj posebna je bila izkušnja s starejšim bolnikom, ki je, kot se je izrazil, “vedel vse”. Dr. Kristan: “Ko so kolegi rešili starejšega gospoda s hudimi poškodbami – pripeljali so ga na robu smrti, šlo je za vprašanje minut – me ni bilo v službi. Pozneje je potreboval več dodatnih operacij, operiral sem ga tudi sam. Nekaj mesecev po dogodku se mi je na viziti začel zahvaljevati, češ da sem mu rešil življenje. Razložil sem mu, da sem ga operiral pozneje, in mu pripeljal kolega, ki ga je dejansko rešil. Ko sem mu to povedal, mi je odvrnil: “Saj vse to vem.” Gospod je res vedel, kaj se je dogajalo, in to je tudi delno opisal. Zdravnika, ki ga je rešil, je videl le takrat, ko je v resnici ugašal. In vendar je vedel veliko stvari.”

Dr. Kristan se ne spomni drugih bolnikov, ki bi poročali o “nenavadnem” dogajanju, ko so jim s kolegi reševali življenje. Tovrstnih pogovorov ne načenja – in tudi bolniki jih ne. Kot je še poudaril, ima vsak bolnik možnost pogovora s kliničnim psihologom. O izkušnjah z bolniki, ki bi poročali o morebitnih obsmrtnih izkušnjah, smo povprašali kliničnega psihologa Interne klinike UKC Ljubljana in klinično psihologinjo Kirurške klinike UKC Ljubljana, vendar sta pojasnila da nimata tovrstnih izkušenj.

Dokaza ni, a vendar možnost je

Ameriški zdravnik in psiholog dr. Raymond Moody je najbolj znan avtor, ki je raziskoval obsmrtne izkušnje in posmrtno življenje. V svoji knjigi Življenje po življenju (Life after life, 1975) je kot prvi uporabil to poimenovanje in sistematično opisal prvine obsmrtnih izkušenj. Njegovi zapisi so temeljili na pogovorih in opazovanju 150 bolnikov, ki so bili blizu smrti ali pa so že bili klinično mrtvi, vendar so jih oživili. Njegova knjiga ne ponuja neposrednega odgovora na vprašanje, kaj sledi smrti, zagotovo pa tako rekoč vse pove njegova sklepna misel: “Moje osebno mnenje je, da dokaza o obstajanju življenja po smrti znanost nikdar ne bo mogla dati.” In vendar: “Verjamem v možnost, da je (…) razumsko in brez dokončnega dokaza moč na splošno sprejeti tudi obstajanje še ene razsežnosti bivanja – razsežnosti, v katero po smrti prehaja duh.”

Avtor: Tina Kralj
www.viva.si