Se znate opravičiti? Pogledate osebo, ki ji je namenjeno opravičilo, v oči in izrečete besedice kot na primer »Oprosti, tole je bilo pa grdo od mene«, »Žal mi je, da sem zamudila« ali »Se opravičujem za napako, jo bom takoj popravila«? Gre? Zmorete?
Proces oblikovanja zmožnosti opravičevanja se začne seveda že v ranem otroštvu, ko starši ‘trenirajo’ otroke, da se opravičijo njim, prijateljčkom, bratcem in sestricam, v vrtcu in drugim. Seveda je primerno, da znajo starši otroku razložiti, kdaj se pričakuje opravičilo in da naj le-to pride iz srca, kot radi rečemo. Ko otroci osvojijo okoliščine, v katerih se pričakuje opravičilo, bodo tudi kot odrasli ljudje zavestno vedeli, da ko nekaj storijo narobe ali ko nečesa ne izvršijo, da je na mestu opravičilo prizadeti osebi.
Kajti, mnogi, predvsem odrasli in menda odgovorni posamezniki se zelo težko opravičijo za svoje napake oziroma neizvršena, a obljubljena dejanja. Običajno opravičila zamenjajo z izgovori: »Joj, tako se mi je mudilo naprej, da nisem uspela pravočasno oddati pošte« (naloga je, da se vsak dan odda pošta) ali »Uh, tale gneča na cesti res pošteno načne živce« (ko zamudimo). Opravičila torej ni in oseba, ki ga pričakuje, pa ga ni, se počuti izdano in prikrajšano. Zveni znano?
Poznamo nekaj načinov, kako se opravičimo ter tudi kako le-to sprejmemo. Lahko se počutimo krive pa nam je žal in to povemo tudi z intonacijo in primernim glasom ter skušamo čim prej popraviti storjeno škodo. Nekomu se opravičimo in pri tem v sebi občutimo tesnobo, ker smo nekomu recimo povzročili stroške in želimo najhitreje pomagati. Zelo sorodna sta momenta, ko sprejmemo opravičilo in nekako ‘odvežemo’ osebo, ki je povzročila nekaj neprijetnega, krivde ali ko mu oprostimo. S tem pokažemo, da osebi zaupamo in da ji verjamemo, da se kaj podobnega v bodoče ne bo ponovilo.
Z opravičevanjem dosežemo, da se popravi bodisi škoda ali odnosi, ki jih je načelo nezaupanje. Kaj pa storite, ko ste verjeli, da se je nekdo resnično opravičil, pa v kratkem spet ponovil nekaj, kar sta se oba domenila, da ni v redu? Spet opravičite ali zarobantite in ne sprejmete opravičila?
Namreč, sama pravim, da ko nekaj neprimernega storimo in se opravičimo verbalno, je nastala škoda dejstvo, ki je samo besede ne bodo popravile. Veliko ljudem je zelo enostavno reči »oprosti«, a tega ne mislijo resno in se nič bolj odgovorno ne vedejo v bodoče, temveč enake napake ponavljajo in vedno mislijo, da bo njihova izrečena besedica opravičila čarobno vse popravila. Pač ne bo.
Če se osredotočim na partnerske odnose, sem prepričana, da smo slišali mnogo krat opravičila v smislu »oprosti, ne bo se več ponovilo« (ko na primer pride partner pozno zvečer domov) ali »zelo mi je žal« (ko najdemo partnerja inflagranti z neko drugo osebo). In kaj naj sedaj naredimo s takimi opravičili?
Kaj je torej naloga opravičil?
Preko opravičevanja skušamo zgladiti nesporazume, škodo in druge dejavnosti, ki so povzročile neprijetno ali bolečo izkušnjo drugi osebi. Beseda zaleže in prav je, da se res znamo in potrudimo iz srca izreči besede opravičila ter pri tem ne držimo fige v žepu. Oseba, ki je prizadeta, verjetno ne bo zmogla razumeti tega v nedogled. Ker smo ljudje socialna bitja, je del našega sobivanja tudi to, da znamo biti do soljudi sočutni, z empatijo in razumevanjem, da se držimo medsebojnih dogovorov in zavez, pa ne bo potrebe po opravičevanju. Kaj menite?
