Vibracijski vidik

Vibracija je nekaj, kar se pojavlja v dvojnosti. Niha, vidimo jo. Zaznavamo jo nekje, kar je ločeno od nas, če se ne nanašamo na sebe kot na telo.

Tisti, ki sebe vidijo kot telo, izgubljajo svojo pristno povezavo s sabo, saj je telo nekaj kar opazujemo.

To, da telo opazujemo ni čisto nič narobe. A dobro se je zavedati, da so reakcije telesa, čustev, ki jih tudi opazujemo kot ločene od nas, da mi nismo nič od tega.

OGLAS

Sebe lahko zaznavamo kot materialno entiteto. S tem ni čisto nič narobe. A ko sebe vidimo kot materialno entiteto, se kaj hitro prilepimo na to, da opazujemo ves svet iz svoje materialnosti.

Pa ga?

Kajti če se sebe zavedamo kot ločenega od materialnega telesa, od čustev, občutkov, potem je dobro pomisliti, kaj se v resnici dogaja. V trenutku, ko vidimo sebe kot neko subtilnost ali trdost v našem obstoju, obstaja velika verjetnost, da se zanjo zalepimo.

Pa ne kakorkoli, temveč na način, da zamenjamo sebe za tisto, kar doživljamo. Dobro je vedeti, da mi nismo tisto, kar doživljamo.

Mi smo ta, ki doživlja, ne obratno.

Vibracije so vedno nekaj, kar doživljamo. Zaznavamo njihovo kvaliteto, obliko, moč, svetilnost ipd. Podobno kot pri hrani vidimo, da je čvrsta, tekoča, lepa, grda, sočna ipd.

Mi nismo hrana, mi smo ta, ki hrano opazuje, okuša!

In če delamo na tem, da bomo imeli okoli sebe vibracije, ki bodo privlačile podobne vibracije, vidimo pa ne, da mi nismo vibracija, se bomo kaj hitro zredili. Pa ne samo v teži, obrazu, nanosih okoli trebuha.

Sebe bomo obdali in kontaminirani z vibracijo, katero želimo pritegniti.

Pritegniti vibracijo ni težko. Je nekaj čisto običajnega, saj to počnemo vedno. Tudi ko zaslužimo plačo, ali partnerja ipd.

Težava pri privlačenju pa je, kaj je tisto, kar privlačimo.

Ker če privlačimo neko predstavo, kar večina nas počne, potem je naša vibracija predstava, ne nekaj resničnega.

No, vsekakor je nekaj resničnega, ko jo primemo. A sestavljena je iz tistega, kar si želimo, da je iz tega sestavljena.

Čistost je nekaj zelo pomembnega v našem življenju. Pa ne samo, ko peremo perilo, čistimo kuhinjo. To je en vidik čistosti.

Pomembna je tudi vibracijska čistost.

Kajti, če vibracije niso čiste, potem dobimo tisto, kar pač dobimo. To počnemo ves čas. Ves čas smo privlačni mehanizem.

Zakon privlačnosti nas uči, kako pritegniti. Težava pa je v tem, da nas ne uči, kako čutiti čisto.

Čutiti čisto ni težava v pralnici, ali ko si peremo zobe, čistimo stanovanje. Težava pa je, da to vsak čuti na svoj lasten način.

Vsak do nas čuti čistost, kot čisto. Za tistega, ki jo čuti, to nekaj pomeni. Je otipljivo, ima kvaliteto, se jo da definirati.

Vsaka mama misli, da pripravlja dobro hrano. Hrano od svoje mame čutimo kot popolno, kot tudi čutimo, da je njeno čiščenje popolno, do takrat, dokler se ne navadimo na neko drugo čiščenje.

Težava pri navajanju pa je v tem, da se navadimo nekaj, kar se nam zdi, da je čisto, ne tisto, kar je za nas čisto.

Če čutimo zunanje stvari, podobno kot vibracijo kot nekaj čistega, čutimo to, kar prihaja do nas.

Ne čutimo pa sebe. In če ustvarjamo iz tega, kar se nam kaže kot čisto, ustvarjamo iz nečesa, kar se nam samo zdi, da je za nas čisto, ne pa iz svoje lastne čistosti.

Mi smo vsekakor najbolj čista stvar pri tem, kar opazujemo, če opazujemo iz nas, ne iz čustev, občutkov, idej, konceptov. Omenjeni našo predstavo o nas kontaminirajo, jo spreminjajo in jo naredijo takšno, kot se nam le-ta zdi.

Če želimo ustvariti nekaj trajnega, mora to biti ustvarjeno iz čistosti, ne iz nečistosti. To pa lahko dosežemo samo takrat, ko smo čisti.

In to vedno, ne samo takrat, kot ustvarjamo, saj ustvarjamo iz vibracij ves čas.

Najprej je potrebno prepoznati sebe, če želimo najti v sebi nekaj, kaj je trajnega. Bolj se ukvarjamo z nečim, kar ni trajno, bolj bodo tudi naše kreacije netrajne.

To, da bi našli sebe, je potrebno iti navznoter, ne navzven, kot nas uči zakon privlačnosti. Le-ta nas vedno uči, da naj v sebe pritegnemo nekaj od zunaj.

Če bi si želeli nekaj trajnega, je potrebno najti trajnost, v sebi, ne zunaj sebe. Tisti, kdor jo išče zunaj sebe, jo najde v otipljivem, ki se nenehno spreminja. Ta pa, ki jo išče znotraj sebe, pa najde trajnost v svojem delu sebe, ki se ne spreminja.

Izbira je naša.