Srednja leta – priložnost za pozitivne spremembe

OGLAS

Srednja leta so normalna razvojna stopnja v življenju človeka. To velja poudariti, saj pogosto menimo, da lahko življenje ukanimo, srednja leta pa odmislimo in preložimo.

V vsakem obdobju naj bi živeli polno, saj tako ni težav s prilagajanjem naslednjim razvojnim korakom. Prav v tem tiči razlog, zakaj se ljudje otepamo srednjih let, kajti prejšnje razvojne faze nismo v polnosti doživeli in sklenili, prtljago iz nje pa odnesemo v naslednje. Čedalje težja je.

Nobena življenjska pot ne poteka gladko in naravnost. V tem življenjskem obdobju gre bolje tistim, ki se sem in tja ustavijo in se razgledajo. Sami moramo namreč na novo opredeliti, kdo smo v tej fazi. Že dolgo smo odrasli, samostojni, življenje se je nekoliko umirilo, saj smo dosegli glavne karierne cilje in zadovoljili osnovne gmotne danosti, otroci pa nas ne potrebujejo več toliko kot prej.

OGLAS

Življenje v srednjih letih zahteva refleksijo in pregled prehojene poti, a tudi za zastavitev za nas ustreznih ciljev v prihodnosti. Pomembno je, da so to resnično naši cilji, saj tako bolj začutimo svojo enkratnost. Nekoč smo si postavljali sanjske cilje in trpeli, ker jih nismo mogli doseči, zdaj pa so naši cilji stvarni in tudi korake do njih si pogosteje začrtamo, saj se zavedamo minljivosti in si želimo večjega donosa svojih vlaganj.

Pomembna je tudi sprememba hitrosti. Prej se nam je mudilo doseči vse cilje, zdaj pa bi raje nekoliko zavirali. Prej smo čas doživljali kot neskončen, zdaj se nam dozdeva, mineva hitreje. Prej smo želeli biti na več koncih hkrati, zdaj nam je pomembnejše globoko doživljanje trenutka.

Pogosto se nam zgodi, da pri pregledu prehojene poti ne žalujemo več za izgubljenimi priložnostmi, ne jezimo se več zaradi krivic, ki smo jih doživeli, nočemo več skrivati okostnjakov v omari in ne nameravamo več nositi teže starih travm. Včasih se zavemo, da nosimo na plečih breme primarne družine ali celo predhodne generacije, ki ni opravila s svojimi travmami, pač pa jih je preprosto – kot kako dediščino – predala naslednjemu rodu.

Ne slepimo se več, da bo čas naredil svoje, medtem ko bomo sami uživali v sedanjem trenutku, pač pa se zavemo, da moramo pospraviti globine svoje duše. V tem obdobju ljudje pogosto pridejo na terapijo, saj so končno pripravljeni sprejeti pomoč in vodenje, saj nimajo več občutka vsemogočnosti. Pripravljeni so se posvetiti zdravljenju najzgodnejših travm, ki so jih vse doslej potlačevali.

Globoko začutimo, da nič telesnega in nič materialnega ne more pozdraviti in napolniti duše, zato se posvetimo iskanju smisla. Spet je pomembna duhovnost, ljudje, ki so zaradi družinske tradicije prakticirali katero od duhovnih praks, pa jo na novo definirajo, na sebi lasten, avtentičen način.

Nastopil je čas za spremembo doslej neuspešnih strategij. Če smo se vse življenje borili, je zdaj čas za sprejemanje. Če smo vse življenje odlašali, je zdaj čas, da vzamemo vajeti v svoje roke. Če smo vse življenje puščali delo nedokončano, je zdaj čas, da se ga lotimo. Če smo se predajali odvisnostim, je zdaj čas, da se jih osvobodimo.

Zavemo se, da lahko svoje življenje naredimo takšno, kot si ga želimo. Ne sledimo več množici, saj nam je jasno, da tudi drugi ne vedo, kam gredo. Začutimo lastno moč.

Ne moremo priklicati mladosti in nadomestiti zamujenih priložnosti, lahko pa se odločimo za odpis dolgov, sprejemanje stvari, kakršne so v resnici, s tem pa se sprostimo za uživanje v sedanjem trenutku.

Veselimo se sprememb

Vse te značilnosti so skupne vsem ljudem v tem življenjskem obdobju, vendar posamezniki potrebujemo različne spodbude za prenovo oziroma prehod v novo obdobje. Če smo bili v prejšnjih letih usmerjeni predvsem v zunanje, telesno in gmotno, se nam utegne zgoditi učinek elastike: zaboli nas, ko se pretirano raztegnjena elastika vrne v svoj naravni položaj. To se lahko zgodi zaradi duševne ali telesne bolezni, hujše poškodbe, zloma partnerskega odnosa, izgube delovnega mesta in družbenega položaja, odhoda otrok …

Težko je ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica. Vemo samo to, da življenja ne obvladamo in da v njem ne uživamo. Izgubljeni smo in zaskrbljeni. Vse informacije, ki jih nosimo v glavi, nam ne pomagajo iz labirinta, saj so nas dohitele nepredelane vsebine iz nezavednega, za katere se vsa ta leta nismo zmenili.

Bolj ko se zavedamo sebe, okoliščin, v katerih živimo, drugih ljudi in toka življenja, lažje bomo sledili spremembam in novim zahtevam, ki se postavljajo pred nas. Tako prehod v srednja leta ne bo skokovit, dramatičen, marveč položen in obvladljiv. Zaznali bomo spremembe in se jih veselili, saj prinašajo nove izzive in priložnosti.

Avtor: Sabina Šilc
www.viva.si