Dolga pot domov

Pred približno petimi leti sem začutila, da bi prehodila Slovenijo. Bil je le občutek, ki mi ni dal miru. Bil je klic narave. Prvo sem mislila (ja možgani pač…), da je samo nekaj kar bo minilo samo od sebe. Nekaj kar ne rabim vzeti za res. A ta želja oz. občutek je postajal z leti vedno močnejši. Lansko leto sem videla, jebenti kliče me (še vedno) ta pot ta Slovenska Planinska Pot (SPP). Začneš pod Pohorjem, nadaljuješ do Koroške, Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe nadaljuješ po primorski strani preko Trnovskega gozda do Slovenske obale. V tem zapisu jo bom poimenovala transverzala. A to ni pot je veliko več kakor hoja. Tukaj spoznaš Slovenijo in spoznaš tudi, da nimaš pojma kje sploh živiš. Kakor koli o teh spoznanjih malo pozneje.

VRNIMO SE NAZAJ K LANSKEMU LETU….

Ok, ko ima človek veliko alergij spozna, da hoja iz koče v kočo ni tako preprosto. Predvsem, ker je smiselno, da imaš čim lažji nahrbtnik. Alergije to preprečujejo. Sploh, ko imaš veliko alergij. Imela sem alergije in intoleranco na mleko, jajce, sojo, riž, kvas, pšenico, svinjino in sveži losos. Super. Juhej. Verjemite, da s tem je težko iti v restavracije kaj šele od planinske koče do naslednje planinske koče po Sloveniji. Pride do raznih problemov kot je driska, srbečica in bruhanje.  Tega ne želimo nekje bogu za hrbtom. Plus celo lekarno krem rabiš zraven in še kaj. Za par dni gre, beri pet dni in to je to. Tega sem se šla pred leti. Zato sem se odločila, da eno leto še počakam in zraven tega… ne vem, če sem bila lani ta čas psihološko tako zrela, da bi bilo to tako gladko kakor je bilo letos. Vsakodnevna hoja odpira veliko podzavestnih stvari, če to želiš ali ne želiš. Meditacija…

OK, LETOS JE BILO LAŽJE TO IZPELJATI…

Pred meseci začela hodit k homeopatu (ne delam reklame), da umirim alergije in še kaj… Glede na to, da sem se letos odločila, da grem na enomesečni oddih v naravo, mi pomaga homeopatija. Precej imam manj alergij in vsega tega. Ok…

OGLAS

Ok, bil je res klic narave, ki ni nehal. Čutila sem vsak dan bolj, kdaj naj grem. Rekla sem si ajde štartam enkrat poleti. Prve tri dni sem si koče rezervirala. Ostale koče sem si rezervirala tri dni preden sem želela tam prespati. Veliko je bilo odvisno od vremena. Ko ni bilo signala, me je reševala mami. Tukaj lahko še omenim, da lažje prehodite te dolge razdalje, če vam nekdo v odzadju nudi logistično podporo. Meni ga je družina. Hvala!  V smeri… meni so na par dni (kjer so lahko prišli z avtom) prinašali sveža oblačila, hrano in svežo zelenjavo. Nosila sem od 8 do 10 kg težki nahrbtnik. To pomeni, da sem nosila čim manj oblačil in sem si jih prala sproti ali nosila večkrat. Ampak ta lekarna za alergije je bila vedno z menoj. Vse sem si dala v male posodice. Včasih je potrebno tudi malo riskirati. Zdi se mi, da če ne riskiraš ne veš kaj bo.  Celo življenje imam alergije in kar sem si kot otrok že rekla, ne bom se z njimi omejevala.

HOJA, POTEK IN OBČUTKI….?

Ko so me zapeljali na štart sploh prvo nisem mogla dojeti, da je to to. Nori občutki. Nekako sem se začela zavedati šele, ko sem si dala na sebe gor nahrbtnik in vse skupaj začutila. Preplavilo so me prvi močni občutki (tudi jok), ki jih ne znam opisati. Fak, nori občutki, ki preprosto so. Še zdaj mi grejo kocine po konci, ko se to spomnim. Objamem mami v solzah in rečem pot me kliče. Bilo je močno, naravno katarzno. Se nasmejim in rečem faking uživala bom in grem. Prvi koraki so bili mešani občutki vsega. A vedela sem, da bo ok. Faking OK. Po licih sem še čutila te solze, a počasi me je začel spremljati moj največji prijatelj ob poti in to je švic. 🙂

Vsak dan posebej sem si v glavi ustvarila cilj in katere vrhove bom osvojila ali bom prehodila. Šla sem varianta step by step. Vsak dan posebej sem si zjutraj resetirala možgane in si tako ustvarila dnevni cilj. To je bilo potrebno, ker za naše možgane je faking veliko, če bi si dala cilj 614 km,  plus veliko stvari se lahko zgodi po poti.  Kar tudi se je. Vsak dan posebej je bolj varno in realistično.

Veliko ljudi me je vmes spraševalo koliko dni že hodim in kam grem. Imeli smo močne debate. Tudi zakaj hodim sama? Pravzaprav je bilo tako od prvega dne in vse do zadnjega. Veliko ljudi mi je reklo vsaka ti čast. Veliko ljudi mi je reklo, ma ti si nora. Veliko ljudi me je objelo za srečo ali kaj vem. Bil je močan spontani objem. Zdelo se jim je neverjetno vse to skupaj,  pa sploh nisem dojemala celotne situacije.  A zdelo se mi je faking kul slišat iz mojih ust kar sem prehodila, ker to me je vleklo naprej. Veliko ljudi me je vprašalo zakaj? Pač … začutila sem. Veliko ljudi se je nabralo ob poti. Veliko sem prehodila sama in tudi z ljudmi, ki so hodili transverzalo ali ki so bili pač tam. Vmes spoznala Kanadčane, Američane, Avstralca, Nizozemce, Čehe in ja tudi Slovence…  Z nekaterimi bomo obdržali stike. Enkrat smo se prav dogovorili, da gremo skupaj na vrh na vzhod.  Zadnji skupni vrh, ker potem smo se razšli. Šli smo skupaj v meglo, a sonce se je pojavilo komaj čez par ur.

Po kočah so me pričakovali in navadno so me bili zelo veseli. V eni koči so le za mene spekli palačinke brez mleka oz. v treh kočah. To je bilo res svetovno. Po kočah sem tudi veliko pomagala. Prala posodo, pripravljala štrudle, odnesla umazano posodo, pekla palačinke… s tem sem si prislužila kakšno pijačo in/ali večerjo zastonj. V eni koči so mi prav žurko pripravili in smo malo zabluzili. Prvič od kdaj sem bila na transverzali sem si na dva tisoč metrih vzela čas za sončni zahod (načeloma sem ga prespala :)) in s pivom v roki. En model iz koče in jaz sva opazovala v puhovki sončni zahod.  Menila sva se o sanjah, mogoče se bodo katere uresničile. Zakon občutki, ko vidiš za nazaj kar vse si prehodil in kako je lepa Slovenija in ta naša biodiverziteta. Res noro. To rdeče živo nebo! Dnevno so mi šle kocine po koži, dejansko se ne da vsega opisati. Še zdaj imam kocine! Noro je opazovati dnevno kozoroge, gamse, belke, gade, laške gade. Ali sledi ruševca, medvedov, divjih svinj, jelenov…. Ali le imeti srečo z redkimi vrstami. Recimo gozdna kura z imenom gozdni jereb.

Tudi slabi dnevi so bili in panike. Vedela sem, da bodo prišle kar je normalno. Vedela sem, da mi bo življenje dalo kar me je na poti najbolj strah. Recimo medveda sem si želela srečat a videla sem le sledi. Najbolj me je bilo strah, da bodo izginile markacije in da več ne bom vedela, kam morem iti. Ali pa da stvari ne bom imela pod kontrolo. Razumem ne moremo imeti vsega pod kontrolo. Plus beseda morem, je kar ubijalska ali?  Seveda sem dobila tako porcijo tri dni zapovrstjo. Logično. Ko ima hudič male jih ima ogromno. Je bil kar šit. Zgodilo se mi je, da so markacije kar izginile. Vedela sem in čutila, da neki ne štima. Porabila sem uro in pol da sem šla pet krat naprej in nazaj in potem nisem vedela kaj naj oz. vedela sem … ampak me je zajela panika. Aleluja, signal sem še imela in pokličem mami se ji zjočem ona ostane mirna….jaz sem takrat le rabila slišat, da je to normalno in da se zgodi. Ko vse to mine ta proces v meni grem nazaj in najdem pravo pot. Drugič ko se mi je to zgodilo je bilo lažje in tretjič  je bilo še lažje. Skoraj se nisem več sekirala. No, tako se našo telo uči. Zjokala sem se in šla naprej, s tem sem tudi začela dojemati kaj pomeni jok. Prej se nisem upala jokati, a med pohodom je to bilo kar pogosto dejanje. A ne tako pogosto, da bi se človek zaradi tega sekiral. Ni bil vedno le jok, da sprostim napetost. Jokala sem se tudi od lepote narave, od navdušenja in hvaležnosti. Bilo je veliko pozitivnih hormonov in tudi veliko procesov, ki zdravijo telo, dušo in možgane. Svetovno je bilo!

Tukaj se lahko zahvalim neznanim ljudem, ki so mi kakšno modrostno besedo ponudili ali topli objem. Ali le globoki pogovor, hvala vam. Enkrat sem imela zelo slabi dan,  hodila sem dolgo, ena mišica me je zelo bolela in še hormoni so imeli žurko. Ko pridem do koče, zagledam eno žensko in ji kar začnem govoriti koliko dni hodim kaj me boli …. Vse sem kar butnila ven. To se mi je zgodilo prvič. 🙂 Plus ponudila mi je telefon, da sem poklicala domov (povedala da je vse OK), ker tam nisem imela signala. Kar spontani močni pogovor sva imele. Na koncu mi je še dala srečne hanzaplaste za žule, spili pijačko in me objela za srečo na poti. Noro močno in spontano.

Imela sem pa tudi izkušnje z moškim, ki je probaval moje faking meje. Priznam bilo mi je kar kaotično. Veliko je govoril o seksu in da bi spal z menoj in ja faking neumne besede. Bil je delavec v koči in tisto noč nisem najbolj mirno spala. Veliko stvari mi je dal zastonj tudi spanje in zajtrk. To je bil moj prvi alarm, da nekaj ni v redu. Skoraj sem se odločila, da bi zvečer šibnila v dolino. Dala sem nočno omarico pred vrati tako, da ni »mogel« odpret vrat. Predvsem je to bilo za mojo psiho, ne tok za varnost. Drugo jutro … sploh ne vem zakaj sem mu dovolila objem, to se sprašujem še dan danes. No kakor koli ni bil popolni objem, ker me je zašlatal in sem ga odrinila vstran, on se je namulil. Niti adijo mi ni rekel. Rekel mi je, to da ne dovoliš objema to pa ni OK. Dodala sem mu, da se objemam ampak ne tako, da bi me moški šlatali za boke … alo!? Mulil se je kakor froc. Zanimivo. Postavila sem mu faking meje in ja … prepričana sem, da tako probava z vsako žensko, ki pride tja. Vsaj to me mal miri. To ni OK dejanje in upam, da mu je še katera rekla podobno. Pripravljala sem se tudi, da mu dam direkt, če ne bi nehal. Ampak prokleto je vedu kje je meja. Taki moški so res…. Nimam besed za to….

ZA NA KONEC…

V teh 24 dneh se je veliko zgodilo. Pravzaprav je veliko čutenja, seveda tudi veliko dnevnih spominov, ki so faking svetovni in tudi črni fleki ob dobrih spominih… Predvsem je veliko čutenja. Veliko stvari se ne da opisati ampak so le občutiti. Veliko stvari sem pustila le zase in veliko stvari sem delila.

Med potjo nisem imela večjih problemov z žulji ali z zdravjem. Imela sem le en žulj in še tega sem operacijsko (beri razkužila) odrezala. Imela sem manjši prehlad kateri se je z domačo govejo juho (hvala mami) in z »zdravili« za odpornost hitro poslovil. Moja kolena, so tudi vse to skupaj lepo zdržala, kljub temu, da so mi zdravniki pred leti rekli, da ne bom več hodila po gorah a moja vztrajnost z vajami za kolena/ mišice in športom je to uredila. Vztrajajte…. Z vsem! Kar si želite ali čutite, da je za vas OK!

Na to pot sem šla tudi zato, da umirim vzorec, kateri bi naj imel vse pod kontrolo. Mislim da je malo delovala. Plus, da vidim kaj pomeni pravo uživanje. Vsaka zloraba pusti človeku, prepoved za uživanje. Nekje od zadaj imamo to zapisano. Na poti so me velikokrat spraševali koliko bom dala za vse to skupaj. Moj odgovor je bil, ne vem glavno da poskušam uživati s seboj in se ne obremenjujem z denarjem. Veliko sem dala na svojem dobrem spancu. Dostikrat sem imela svojo sobo, za katero je bilo včasih tudi potrebno dodatno doplačati. Ampak bolje to kakor pa vsak dan poslušat prdenje, riganje, smrčanje, obračanje, kričanje, tekanje po koči in še kaj…..

Moj tihi  plan je bil, da pridem do morja do obale. A le tri dni pred kopanjem v morju, se mi je vnela mišica na nogi (oz. na obeh) in to pot bom nadaljevala, ko bom začutila. Tisti dan, ko sem se začela zavedati, da je to to da se poslavljam od take mati narave sem veliko prejokala. Nisem jokala, ker me je mišica bolela od 0 do 10 z oceno 8. Ampak zato, ker sem v teh dneh doživela dni brez tesnobe ali aksioznosti. Zato, ker sem končno se jokala brez problema. Zato, ker sem v popolnosti začutila, sebe naravo in hvaležnost. Zato, ker čutiti naravo je nekaj neverjetnega. Zato ker je zakon hoditi v samoti (nobenega nikjer le narava) po štiri pa vse do osem ur na dan in opazovati biodiverziteto. Ali čutiti nasploh. Zato ker je to edinstvena izkušnja, ki me je klicala par let. Zato ker je faking ogromno občutkov in adrealina in ker je faking noro bit faking OK. Res da sem v tem blogu opisala kot, da sem le jokala na vsakem vogalu. Kot da sem trpela. Ah ne! Bilo je svetovno zakon. Vsak dan je bil svetovni kljub vsem tem čustev, panik in še česa. Za ponovit! A kot zgleda sem veliko potovala tudi znotraj sebe! Ponosna sem nase, da kljub vsem tem sranju probam živeti in ne samo »živeti«.

Živa Bombek