Vse česar se naučimo, je del nas, vpliva na nas in smo mi, če nismo dovolj pazljivi, da se ukvarjamo z nečim, kar ni tako jasno, čisto, kot naša lastna verzija nas samih. Težava je, ko verjamemo v druge in to, kar nam komunicirajo, saj takrat ne vidimo. Sicer pa, kako bi naj, če jim zaupamo…
Ljudje imamo prečudovito sposobnost, da se učimo. To, kar slišimo, si zapomnimo. Tudi to, kar so čustva drugih shranimo v sebe, prav tako mimiko, načine obnašanja. Naše pa postanejo tudi potrebe drugih.
V svojem umu namreč premlevamo to, da moramo v šoli imeti takšno in takšno oceno, da se moramo obnašati na takšen ali drugačen način. Da moramo vedeti kakšni so naši prijatelji, je itak dejstvo, saj drugačen ne moremo biti z njimi.
In ko si najdemo partnerja, dobimo otroka, hodimo v službo…
Vse to ostane v nas, in imamo izbiro, ki se ji ogibamo. Mnogokrat hočemo zadovoljiti okolico na podlagi tega, kar že o njih, stvareh, načinih delovanja ipd. znamo.
Vse to, kar počnemo, se nahaja v našem umu.
Tam si predstavljamo naše vidike tega, kar se dogaja oz. kaj se je ali se bo.
In ko to počnemo, namesto, da bi opazovali svojo lastno verzijo sebe, torej občutek Jaz sem, zanimivo, opazujemo to, kar so naše predstave, spomini, ideje, koncepti o drugih ljudeh.
Pa ste vedeli, da je naša resnica, privzeto stanje naše lastne esence?
Naše telo ima privzete mreže delovanja, kar pomeni, da se naše telo resetira vsake toliko, da bi se postavilo v svoje izvorno stanje. In če naš um v trenutku to izvorno stanje znotraj nas spremeni, potem namesto, da bi začeli znova, začnemo iz stanja, ki nam ga je pričaral naš um.
To z lahkoto opazimo po globokem spancu, kjer se zbudimo spočiti, prazni. Spomnimo se le to, da smo globoko spali. In seveda tega, da tam, kjer smo takrat biti, ni ničesar posebnega, le črna ali temno modra barva, ki nas je prežemala.
Videti sebe kot sebe je zelo pomembna funkcija našega telesa, uma, občutkov, idej.
S tem, da pa se skozi dan, tudi, ko smo sami s sabo ali se ukvarjamo s hobiji, obdajamo z mislimi drugih ljudi, z njihovimi čustvi, idejami, predstavami, koncepti kako bi nekaj moralo biti ali se izražati, pa treniramo njihov način, niti ne toliko našega lastnega.
V življenju smo globoko naučeni, da se moram ukvarjati z znanjem drugih ljudi. V šoli nam posredujejo znanosti drugih ljudi, ki so jih drugi ljudje prepoznali kot nekaj bistvenega za njih, doma nas učijo družinskih načinov, v družbi družbenih, na televiziji gospodarskih ipd.
S tem, ko se naš um ukvarja s tem, kar je zunanje, si ne daje ravno priložnosti, da bi začutil kdo smo mi in kaj je naš lasten način o nas samih. Niti dostikrat ne ve začutiti, kaj nekaj pomeni za nas same.
To je zanka, na katero se lovijo vsi prodajalci, ki prodajajo, kar pač prodajajo. Zavesti človeka, da ne bo vedel, kaj sam čuti o tem, kar se prodaja.
To počnejo mnogi ljudje, ko si iščejo partnerstvo, to počnejo mnogi ljudje, ko so v prijateljstvih, to počnejo mnogi ljudje, če seveda ne dopuščajo drugemu, da bi slišal svoj lasten notranji glas in se odločil, kaj nekaj pomeni za njega.
Znano?
Mnogi narcisi počnejo to. Mnogi manipulatorji, motivatorji ipd. počnejo to.
Le, da ne bi druga stran začutila, kaj nekaj pomeni zanjo.
In šlo je tako daleč, da je to način nacionalnega ponosa. Vedeti namreč to, kar so povedali drugi, biti v tem najboljši.
Na nacionalnem nivoju obstajajo mnoge vzpodbude, ki posameznike in posameznice, organizacije in druge skupine stimulirajo, da bi se naj premikali v zaželeno smer.
Pa je smer v katero se gibamo zares prava smer za nas, ali le sledimo tistemu, česar smo se naučili, kar smo že slišali, s čimer smo se že srečali, kar je primerno ali koristno. A za koga?
Za naš um vsekakor, saj je naš um tisti, ki vse to doživlja.
Težava pa je v tem, da mi nismo naš um.
Znotraj so mnoga privzeta stanja, pa ne samo na telesnem in umskem nivoju, ki pa ga s tem, da jih prekrivamo z mislimi nekoga drugega, z njihovimi nameni, potrebami prekrivamo.
Tega sicer ne počnemo vedno, a le takrat, ko je primerno.
Vsi poznamo princip dal ti bom nagrado, če boš za mene nekaj naredil.
In vse prevečkrat ne poslušamo naše primarne substance, le čustva, misli, občutke, ideje, ki so že itak prepredeni s tem, kar se nahaja v njih. Torej s stališči, mnenji, zahtevami, željami drugih ljudi.
In naša resnica?
Čisto na koncu.
Zanimivo je, da iščemo v sebi sebe, pa še vedno iščemo sebe skozi drugega.
Mnogi namreč slepo sledijo duhovnim doktrinam, ker so pač duhovne, mnogi sledijo duhovnim stališčem ipd. Zelo malo pa se nas vpraša, za kaj se sploh pri tem gre, vsaj tako dolgo, dokler se dobro počutim.
Pa je res dobro počutje izraz tega, kar je za nas res? Ali pa je to le prekrivanje nečesa drugega, da bi bila resnica bolj dostopna?
Vse kar se dobro čuti, najverjetneje ni res. Je pa vsekakor nekaj, kar kaže v resnico.
Vse kar je izgovorjeno kaže v resnico. Razlika je le v tem, s kakšno stopnjo.
In prav stopnja resnica je pomembna.
Če želimo namreč živeti popolno resnico, kjer smo v popolnosti to, kar smo, potem ne sme biti med tem, kar smo in tem, kar doživljamo razdalje.
To, kar doživljamo, vse prevečkrat doživlja naš um pod krinko duhovnega ega namesto tega, kar je res.
Mnogo ljudi to počne, skriva se pod krinko tega, kar se jim kaže kot resnica. In namesto, da bi bili resnični, živijo svojo verzijo sebe, kot jo pač živijo skozi predstave ideoloških predstav teh, ki jim resnico posredujejo.
Resnica je samo ena. In to ne tista, ki nam jo povedo, prikažejo drugi, temveč tista, ki se že nahaja znotraj nas samih. In če ubiramo pot raziskovanja svoje resnice skozi resnice drugih, ki so slišali te resnice od drugih, to ni najkrajša pot za nas same.
Najkrajša pot je, da se z resnico znotraj nas soočimo in v sebi začutimo, kaj nekaj za nas pomeni.
