Marsikdo v življenju laže, prikriva, predstavlja realnost in sebe drugačne, kot so v resnici. Včasih so laži manj pomembne in nedolžne, včasih so velikanske — odvisno o tega, v katerih okoliščinah nastanejo. V vsakem primeru predstavljajo zanikanje našega pravega jaza.
Največkrat so laži obrambni mehanizem pred sramom, občutki nevrednosti ali manjvrednosti, prevelike želje po sprejetju, obsojanjem s strani drugih, krivdo in strahom pred zavrnitvijo.
Največji problem laganja ni, da prodajamo zgodbice drugim, temveč da lažemo sami sebi. Dokler lažemo sami sebi, dokler se pretvarjamo, da je realnost drugačna, toliko časa bomo ujeti v stare vzorce. Toliko časa bomo obtičali na mestu in se borili s simptomi problemov namesto z njihovim izvorom.
Kako se torej znebiti potrebe po zanikanju in prilagajanju resničnosti?
Odličen in najbolj neposreden način soočanja s sabo je seveda terapija. Na terapiji smo načeloma sami s svojimi težavami, kognitivnimi izkrivljanji, potlačenimi čustvi in neizraženimi željami. Na terapiji težko ubežimo sami sebi in svojim občutkom. Sicer pa velja, da je usoda tista, ki vedno poskrbi, da se je vsak posameznik prisiljen pogledati v ogledalo in si priznati, da si že nekaj časa laže. Včasih nas življenje prisili v to. Čeprav lahko razumemo funkcijo laganja, pa je težko sprejeti, da smo pripravljeni zanikati sebe in živeti v stalnem strahu, da nas bodo razkrinkali. Koliko klientov na terapiji je že priznalo, da jih je najbolj strah tega, kaj bodo rekli drugi, če oziroma ko bodo ugotovili, da so si nekatere stvari preprosto izmislili ali da se pretvarjajo. V resnici pa je tudi to le izgovor, kajti ljudje se pogosto veliko bolj bojijo lastnega obsojanja, svojega notranjega kritika, kot pa tega, da jih bodo drugi kritizirali. Velikokrat so drugi ljudje bistveno bolj razumevajoči do naših malih in velikih laži.
Ljudje največkrat lažejo v medosebnih odnosih. Pretvarjajo se, da jim je nekaj všeč, tudi ko jim ni. Prilagajajo se preko svojih meja, ker jih je strah, da bi ostali sami. Požirajo vse, kar jim partnerji servirajo, čeprav je mera že več kot polna. Sami sebe prepričujejo, da je življenje OK in da boljše tako ali tako ne more biti. Velikokrat skušajo prikriti svoje negativne lastnosti, ker jih je sram, ker jih bremeni občutek krivde. Tako potlačevanje negativnih čustev pa slej ko prej privede do psihosomatskih težav. Ko telo reče dovolj, se je težko še naprej pretvarjati.
Kakšna je torej rešitev?
V prvi vrsti si je treba priznati vse laži, ki si jih pripovedujemo že vrsto let. V danem trenutku so verjetno laži imele svojo vlogo, da so nas pred nečem zaščitile, vendar so nam istočasno odvzele pristnost. Zato se je treba povezati s svojim pravim jazom, s tistim avtentičnim delom sebe, ki v globinah naše duše kriči, da bi ga slišali. Oprostiti si je treba za vse storjene napake in če je treba, izreči opravičilo vsem tistim, ki so jih naše laži prizadele. Zavestno moramo delati na tem, da bomo na nadaljni življenjski poti upoštevali svoje želje, spoštovali svoje omejitve, postavljali meje, kjer so nujne, in, predvsem, živeli pristno, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. Dokler si le-teh ne priznamo, na poti osebne rasti ne bomo dosegli bistvenega napredka. Niti ne bo mogoče odpraviti teh pomanjkljivosti in napak.
Šele ko se bomo iskreno pripravljeni soočiti s sabo, ko si bomo nastavili ogledalo, ozavestili svoja ravnanja in lastnosti, ter se nehali kritizirati za vse napake, ki smo jih storili, bomo stopili na pot, ki nas vodi v srečno življenje, v katerem smo pomirjeni sami s seboj.
























































