Zakaj človek samega sebe tako rad meče pod avtobus?
Samo-sabotaža je uganka življenja
Za tistega, ki to počne, je to uganka življenja. Zakaj človek samemu sebe želi slabo oz. še hujše… zakaj človek samemu sebi želi le najslabše? Zakaj si nekdo pokvari svoj ugled? Zakaj si nekdo umaže svoje dobre ime? Zakaj si nekdo naredi slabo reklamo? Včasih se zgodi, da si v življenju nepopravljivo zapreš vrata. Brez tehtnega razloga si požgeš vse mostove. Sem in tja imaš recimo šanso, da si življenje malo olepšaš, ampak ko se ti ta šansa ponudi, pa jo ne izkoristiš, oziroma jo zapraviš. Tiha samo-sabotaža. A to zveni kaj poznano? Če ti sam tega ne počneš, pa sigurno poznaš koga, ki to počne…. in to na redni bazi. Temu je samo-sabotaža praktično način življenja. Tebi je kristalno jasno, kaj on počne. Ker stvari so vedno očitne, ko jih vidimo pri nekom drugem. Običajno so jasne čisto vsem, samo njemu samemu ne. Kako je to možno? Zakaj ne moreš videti stvari, ki so drugim več kot očitne? Ker če so stvari jasne kot beli dan, potlej očitno že je nekaj na njih. Ali gre res izključno za osebna mnenja?
Pomanjkljiv uvid vase
V takih situacijah izpade, da ima človek sam vase vedno pomanjkljiv uvid. Na stvari vedno gledaš iz lastne perspektive. Ker svet vidiš samo skozi svoje oči, nisi sposoben videti širše slike. Vidiš oz. razumeš lahko le svojo misel ali občutek. Imaš svoje razloge, nimaš pa celotnega uvida vase. Ampak ravno pomanjkanje uvida vase je mogoče razlog, da se vedno znova mečeš pod avtobus. Oklepaš se tega, kar poznaš. Držiš se svojih načinov delovanja in razmišljanja – čeprav ti mogoče ne funkcionirajo. Pač drugače ne znaš… oz. boljše ne znaš. Ker če bi znal boljše, bi verjetno tudi naredil boljše, drži?
Zaljubljenost v lastne ideje
Čisto mogoče, da se preveč naslanjaš izključno nase in na svoje mnenje. Da si slepo zaverovan vase. Zaljubljen v svojo perspektivo in interpretacijo. Način, kako vidiš svet, je perspektiva. Kako si ga čustveno tolmačiš, je interpretacija. Oboje skupaj na koncu ustvari percepcijo. Percepcija pa je način, kako v bistvu vse skupaj razumeš. Običajno imaš en kup razlogov – osebnih razlogov. Zakaj delaš, kar delaš, zakaj se obnašaš kot se obnašaš. Za vsako stvar pa najdeš še trdni argument. Čeprav imajo mogoče ljudje včasih prav, je vse, kar slišiš od drugih, zate neosebno. To pa tebe ne zanima. Tebi samemu je najbolj pomembno, zakaj nekaj počneš čustveno, ne zakaj bi bilo bolje, da nečesa ne počneš. Ker je bolj smiselno tako… Razum vedno poklekne pod težo čustev.
Zatiskanje oči pred resnico
Mogoče si je zato tako težko naliti čistega vina. Mogoče zato ni lahko sanirati svojih navad. Ker si je lažje še naprej zatiskati oči kot pa jih videti stvari take kot so. Zato stvari še naprej ostajajo take kot jih ti želiš videti. Mogoče zato ne snameš svojih rožnatih očal in se nikoli ne vprašaš, kaj lahko narediš, da bo situacija vsaj malo drugačna? Tako nikoli ne ugotoviš, kaj je v tvoji moči, da bi dobil drugačne rezultate? Kje bi lahko naredil mini spremembe? Ker jih ne narediš, ne veš. Sploh, če te določene stvari vlečejo dol, da te vedno znova zmotijo, da se znajdeš v situaciji, ki te spravi na čustveni vlak smrti… Seveda življenje niso le sonce in mavrice, ampak če je tvoja psihična vremenska slika večkrat oblačna in deževna, in se preprosto ne moreš postaviti na noge, potlej ni nobenega dvoma, da se mečeš pod avtobus. Ampak, kaj to v resnici sploh pomeni?
Prekomerni kritik
Lahko, da si do samega sebe prekomerno kritičen. Namesto, da si svoj največji prijatelj, si ravno kontra – svoj največji sovražnik. Namesto, da samega sebe podpiraš in si pomagaš, samega sebe spotakneš. Vedno iščeš razloge, zakaj ti ne bo uspelo. Namesto, da bi se postavil v pozicijo, kje si ti na koncu zmagovalec. Fokusiran si na vse, kar gre potencialno lahko narobe. Čeprav verjetno obstajajo stvari, v katerih si dejansko dober in imaš potencial. In kar je pa najbolj zanimivo… če bi videl nekoga drugega, da počne to, kar počneš ti sam, bi ga imel za nevednega bebca, ki očitno premalo dela na sebi. Ampak, ker pa to počneš ti, pa imaš drugačne, pristranske kriterije. Dvojna merila. Zakaj?!
Nalij si čistega vina
Mogoče lahko na stvari pogledaš tudi iz drugega zornega kota. S tistega, kjer se stvari dogajajo zaradi tebe. Da si ti razlog, da tako pogosto ležiš pod avtobusom. Če misliš, da ti sam ne igraš ključne vloge in da nimaš prstov vmes pri kvaliteti svojega življenja, potlej je mogoče vprašanje: Kdo pa jo ima potlej kontrolo, če ne ti sam? Kdo nosi odgovornost za tvoje življenje, če nisi to ti? Potlej je življenje samo naključje, usoda, splet okoliščin. Ti pa nimaš nikakršnega vpliva na razplet dogodkov. Lahko seveda tudi tako gledaš.
Nekaj vem vs. Nekaj počnem
Vse to, kar trenutno poslušaš, te bo mogoče pripeljalo do zaključka: »Pa, saj to jaz že vem!« To ni nobena raketna znanost. Res je – ni raketna znanost. Je pa bistvena razlika med tem, da nekaj veš in med tem, da nekaj prakticiraš. Ko nekaj samo veš, potlej si mogoče pameten. Mogoče ti znanje koristi, ker ga predajaš naprej. Verjetno koristi tvojim sivim celicam, saj si s tem povzročaš intelektualne užitke. Ko pa nekaj prakticiraš, pa to tudi razumeš – veš, kaj pomeni… na praktični ravni. Veš, kaj pomeni v čustvenem smislu. To znanje razumeš v drobovje, saj z njim živiš.
Mogoče te torej nek dan obišče misel, da želiš prekiniti ta svoj hobi – da se mečeš pod avtobus. Da samega sebe malo vzameš pod drobnogled. Konec koncev je v igri tvoje lastno življenje. Kaj razmišljaš takrat, ko ne razmišljaš o ničemer? Kako se počutiš takrat, ko imaš popolnoma prazno glavo? Kakšni sta takrat tvoja samopodoba in samozavest? Pa ne samo samozavest, ki jo dobiš, če si poslovno uspešen. Ampak samozavest, ki nima nobene veze s tvojimi talenti, tvojo spretnostjo ali tvojimi dosežki. Kako se v resnici počutiš, če si odvzameš vse svoje trofeje in ostaneš sam ? Sam s sabo. Kakšna je takrat tvoja samopodoba, tvoje samospoštovanje? Ko si brez stvari, na katere se trenutno tako zanašaš. Ker mogoče so najbolj osnovne stvari, ki so popolnoma ločene od tega, kar počneš, tiste, ki so pravzaprav glavni razlog za to, da samega sebe tako rad mečeš pod avtobus.





















































