Zakaj ti je hudič simpatičen, bog pa antipatičen?
Dva ekstrema
Mogoče ne znaš točno razložiti – zakaj. Tako pač kaže tvoj notranji kompas. Zdi se ti tako prav. Mogoče samega sebe ne vidiš kot striktno dobrega ali slabega. Zakaj bi se sploh postavil odločno na eno ali drugo stran?! Mogoče, da na svet gledaš skozi širokokotni objektiv. Ne vidiš nič pretirano slabega v ideji hudiča, v ideji boga pa nič pretirano dobrega. Mogoče v obeh vidiš samo uporabne ideje, ki so odprte interpretaciji. Mogoče ti ne eden, ne drug ne delujeta človeško, se pa v obeh nahajajo vzporednice s tvojim življenjem. V bistvu ti delujeta kot 2 ekstrema – življenje je pa v resnici mešanica tako dobrega kot slabega. Tako prijetnega, kot bolečega. Tako svetlega kot temnega. Ampak vseeno – mogoče ti je rdeča barva ljubša od bele. Če bi že moral izbrati, bi se še vedno rajši odločil za tistega, ki posluša rock ’n’ roll. Za tistega, ki hodi po robu in živi življenje izven šablone.
Hudič kot somišljenik
Hudič vsaj nima standardov, visokih kot nebotičnik. Ima pa minuse, tako kot ti. In že v tem oziru je bolj na tvoji strani kot neka popolna mitološka ideja. Mogoče se z njim lažje poistovetiš kot z nekom, ki predstavlja idejo popolnosti. Nekdo, ki je utelešena perfekcija deluje kot, da te na silo brca v izboljšavo. Zdi se, da te vedno opominja o tvoji nezadostnosti in tvoje napake postavlja na piedestal. Avtomatsko se počutiš, da si manj, da nisi dovolj, da ne ustrezaš. Moti te ta restriktivna ideja – da v življenju obstaja linija, ki je v mislih ali besedah ne smeš prestopiti. V hudiču pa hitreje najdeš somišljenika. Tisto osvoboditev, da že vse si. In nič posebnega ne rabiš biti. Na nek način ti je vse dovoljeno. Če se odločiš, si lahko tudi slabša verzija samega sebe. In to je lahko noro zabavno. Brez kakršnihkoli zadržkov lahko odpreš svoj ventil za izražanje. Mogoče se znotraj družbe od nekdaj počutiš miselno in čustveno osamljenega. Želiš se samo svobodno izražati. A ni ravno v tem nekaj božanskega?!
Bog kot utelešena perfekcija
Mogoče imaš ravno zato občutek, da ti bradati mož v belem ne omogoča platforme, da bi se spontano izrazil. Da bi povedal, kaj si resnično misliš – brez da bi bil takoj deležen čudnih pogledov in žuganja s prstom. Mogoče, ker se bojiš, da boš rekel narobe, rajši ostajaš tiho. Ni čudno. Občutek imaš, kot da imaš zvezan jezik. Pretok energije pa ostaja ujet v tvojem telesu. Bodisi se ti zdi standard božje retorike previsok, bodisi preveč tuj in nerazumljiv. Kakorkoli obrneš, ne moreš ga posvojiti in vzeti za svojega. Moti te pritisk, da mora biti vsaka tvoja misel, beseda in dejanje presežek. Nedosegljivi ideal. Ne želiš se ujeti v to past. A ni mavrica na nebu lepa ravno zato, ker ima cel spekter barv?! Če non stop delaš miselno selekcijo, kaj lahko misliš in rečeš, potlej dejansko zamudiš moment, da bi se izrazil v skladu s svojimi trenutnimi občutki. Če imaš občutek, da moraš imeti samega sebe pod starševsko kontrolo, potlej to deluje tako kot, da se podzavestno tretiraš kot otroka.
Dovoljenje za izražanje
Ideja hudiča ti na drugi strani mogoče deluje bolj sproščeno. Hudič se ne trudi, da vedno reče pravo besedo in vedno naredi pravo stvar. Deluje neobremenjen z idejo, da mora biti vzor množicam. Ne deluje kot pametnjakovič. Deluje samozadostno in ko govori, nima vklopljenih besednih filtrov. Pove tako kot v resnici misli. To sicer ne pomeni, da človeku samemu ni treba nič razmišljati, preden spregovori… da samo blekne stvari, ker želi biti opažen oz. slišan. Gre bolj za to, da samega sebe opogumiš, da tvoj glas šteje in da si daš možnost – možnost, da se izražaš v svojem naravnem stilu. Da si daš dovoljenje za izražanje. Mogoče ti je hudičev karakter zato bolj pisan na kožo. Mogoče ti je všeč, ker si vedno znova prižge cigaret. Pa čeprav mogoče ti sam niti ne kadiš. Zdi se ti zabavna ideja, da nekaj, kar škoduje vseh ostalim, njemu očitno pomaga.
Individualna merila dobrega in slabega
Mogoče so ti bolj pri srcu individualna merila dobrega in slabega. Kdaj sploh lahko označiš določeno idejo za dobro ali slabo? Kakšna so merila? Ali je to, da je neka ideja dobra ali slaba, odvisno zgolj od interpretacije posameznika? Ali so vse ideje, ki ljudi živcirajo in portretirajo družbeni odklon v osnovi slabe? Ali so ideje, ki promovirajo svetlo retoriko, tradicijo, družinske vrednote, slogo in sodelovanje med ljudi v osnovi vse dobre? Ali pa je možno tudi, da so dobre ideje tudi slabe, in slabe ideje včasih tudi dobre? Ali je možno, da to, kar rezonira s tabo, da je to zate dobro… to, s čimer se ne povežeš, pa je zate slabo?! Ali obstaja še kakšna bolj enostavna filozofija od te, da preprosto poslušaš samega sebe?
Čustva zgovornejša od uma
Filozofija dobrega in slabega – ali je mogoče, da se v večji meri zaključi pri individualnih merilih? Da je pisana na kožo tistemu, ki ocenjuje? Zdi se, da gre to, kar je prav in kaj narobe čez dvojno sito – miselno in čustveno. Misli so resnično smiselne šele takrat, ko so smiselne tudi čustveno. Ni ti treba biti posebej bistre glave, da razumeš, zakaj ti je nekaj všeč ali ne. Ker te avtomatsko vleče k stvarem, ki so prave zate. Stvari, ki niso zate, pa te po defoltu odbijajo. Če se samo poslušaš in znaš razbrati svoje razpoloženje, ali deluješ odprto ali zaprto, boš v tistem trenutku dobil odgovor o tem, kaj je prav zate. Mogoče ne rabiš vedno logično razumeti stvari. Imeti pripravljenih stavčnih argumentov. Mogoče so lahko tvoja čustva veliko bolj zgovorna od tvojega uma.
Manipuliranje z resnico
Ampak, ali se da z idejo resnice tudi manipulirati? Ni namreč iskren vsak, ki se sklicuje na iskrenost. In ni vsak, ki izgleda neiskreno, prevarant. Mogoče je nekdo samo socialno neroden. Mogoče ne zna najbolje z besedami. Lahko da deluje karakterno-odbijajoče. Ali je možno, da je to na kakšen način uporabljaš svojo resnico, tudi stvar tvojih motivov v ozadju? Mogoče so ti tvoje prave osebnostne kvalitete pomembne. Vendar se zavedaš, da te pri karieri, ki si jo želiš, ne bodo spravile daleč. Mogoče se ti zdi, da boš prišel v življenju precej dlje, če jih pometeš pod preprogo. Če izpostaviš kakšne druge, ki bolj ustrezajo priložnosti ali okolju, v katerem deluješ. Mogoče, da iskrenost in poštenost sploh nista tvoji primarni vrednoti. Navzven se pa kažeš kot iskren in pošten. Ker veš, da gre za vrednoti, ki sta pomembni ljudem. Mogoče za dosego svojega višjega cilja pač vklopiš svoje igralske sposobnosti. Ali je sedaj bolj nevaren nekdo, ki se lažno izdaja za čistuna…ali nekdo, ki je iskrena kontradikcija na dveh nogah?
Bog in hudič izbereta tebe
Ali je torej bolje biti lažno simpatičen ali pristno antipatičen? Mogoče ti je najbolj pomembno, da ne glede na vse obdržiš svoj obraz. Osebno integriteto. Da so v ozadju tvojega delovanja vedno prisotni etični in moralni standardi. Da bi prestopil te meje in zanikal samega sebe tam, kjer ti stvari največ veljajo – to bi te lahko notranje požrlo. Če te ne bi uničilo, bi te pa postavilo v izredno delikaten položaj. Počutil bi se razklanega med tem, kar delaš, in tem, v kar verjameš. Mogoče pa tudi, da te v življenju bolj žene uspeh in materialni dosežki. Mogoče ti je ideja, da si karierno ali finančno uspešen bolj pomembna kot, da si dober po duši. Od vsakega najljubši sosed, zvezda soseske, ampak vedno brez denarja. Idealno bi bilo, če si lahko bil oboje – pristen in iskren v svojih namenih in za svoje delo nagrajen točno tak, kot si v osnovi. Na koncu je možno tudi, da ti sploh ne bo potrebno izbirati – da bosta hudič in bog izbrala tebe. Nič ti namreč ne koristi, če si goreče predan enemu ali drugemu, če se ta konec dneva ne more izražati skozi tebe. In točno zato ti je hudič mogoče simpatičen, bog pa antipatičen.
