Vsa šamanska izročila poznajo simbolično smrt in iniciacijo, ki sta sestavni del zdravilnega procesa. Vsako preoblikovanje je majhna smrt tistega, kar smo bili, in velika sprememba, dokončanje enega poglavja, da bi stopili v naslednje.
Če ne opravimo preizkusa, stopimo v razsežnost živih mrtvecev – brez cilja in smisla, z bolno dušo. Če izpeljemo iniciacijo, smrt vodi v preporod in prenovo. Vendar potrebujemo nekoga, ki nas vodi, šamana. Sami stežka zmoremo. In šaman se je pojavil v obliki moje žene.
“Pravzaprav bi morali biti mrtvi,” so rekli zdravniki.
Diagnoza nas sunkovito izvrže iz hipnoze vsakdanjega življenja. Kot večina ljudi sem bil povsem nepripravljen nanjo.
“Spodbudno,” sem zamrmral v telefon in vprašal zdravnika: “In kaj je dobra novica?”
“Ni je,” je odsekal. Bil je med najboljšimi strokovnjaki na svojem področju, a brez komunikacijskih veščin.
S prijateljema Greggom Bradnom in don Miguelom Ruizom sem bil eden od ključnih govorcev na mednarodnem srečanju v Mehiki. Že po tridesetih metrih hoje me je premagala izčrpanost. Prijatelji so krivili nori urnik potovanj, sam pa sem vedel, da je nekaj narobe. Teden dni pred poletom v Mehiko sem opravil kup preiskav pri najboljših specialistih, ki so me pregledali od glave do pet.
Kot medicinski antropolog sem prehodil mehiške deževne gozdove, prečkal amazonski pragozd, hodil po indonezijskih pragozdovih in šotoril na majevskih in inkovskih arheoloških najdiščih. Z arheološkimi prijatelji sem odpiral predkolumbijske grobove in vdihoval zrak in cvetni prah, ujeta v njih že dva tisoč let. Spotoma sem nabiral bacile, parazite in viruse, vključno s petimi različnimi vrstami hepatitisa. Srce in jetra, ki so gostila viruse in črve, so bila tik pred kolapsom. Možgani so bili poškodovani od parazitov. Obupoval sem. “Za vaše možgane gre, dr. Villoldo!” Kako ironično, da sem v svoji zadnji knjigi (napisani z dr. Davidom Perlmutterjem) pisal prav o možganih. Svetovali so mi, naj grem na zdravljenje v Združene države. Rekli so mi, naj poskrbim za presaditev jeter. Toda kje naj dobim dobre možgane?
Mislil sem, da se vračam v raj. Bil sem na vrhuncu poklicne poti, moje knjige so se odlično prodajale in imel sem učence v desetini držav, kjer sem ustanovil Šole energijske medicine. Zaustavilo me je sredi poti. Le kdaj, sem se vprašal, sem se izgubil na poti v raj? Duh me je zgrabil za tilnik, tako rekoč, in mi ponudil drugo priložnost. Da bi ozdravel, bom moral pripravljeno sprejeti vabilo, in plačati ceno.
Ali ne govorim tega svojim klientom?
Pot do šamana ni bila lahka. Perujski pragozdovi so bili nevarni, deviški gozdovi, kjer so živeli šamani, ki niso imeli stikov z zahodnjaki (najbolj sočen sadež za antropologe), so bili v odmaknjenih krajih, kjer so razsajale malarija, rumena mrzlica in druge nalezljive bolezni. Ni mi bilo prizanešeno. Moral sem biti pripravljen plačati ceno za svoje odločitve, a se nisem zadrževal. Preplet ambicije, mladostne norosti in želje, da bi se učil od mojstrov, skoraj nedotaknjenih od civilizacije, me je vodil v kraje, ki bi se jih vsak pameten človek izogibal.
Moje telo je bilo zemljevid pragozdov, v katerih sem nabiral smrtonosne parazite, viruse, bacile, črve – vsi so našli dom v njem. Zmogel bi premagati hepatitis, srčno obolenje, toda možgani? Številni antropologi, ki sem jih poznal, so umrli zaradi takih okužb. Vsi smo potiho vedeli, da dolgo življenje ne sodi v naš opis del in nalog. Pragozd je navsezadnje živ biološki laboratorij, in če si dovolj dolgo v njem, postaneš del eksperimenta.
Domači so mi poslali vozovnico prvega razreda do Miamija in prvorazrednega zdravstvenega središča s čakalno vrsto za presaditev jeter. Žena Marcela, ki me je spremljala v Mehiko, je takoj po mednarodnem srečanju vodila odpravo v Amazonijo. Vsi rezultati preiskav so kazali, da umiram.
“K vragu z Miamijem,” sem si rekel, odločen, da si povrnem zdravje in prihodnost na potovanju v neomadeževani raj Amazonije. Ni šlo za odpravo v deževni gozd moje mladosti, v barakarska naselja ob reki, onesnažena z umazanijo belega človeka, temveč v neokrnjeno kočo s čisto vodo in zdravo hrano. In tam bodo zdravilci, ki sem jih poznal že desetletja.
Šamani so me prijazno sprejeli. Opomnili so me na tisto, kar ves čas prigovarjam svojim klientom: “Nisi diagnoza. Nisi MR. Nisi biopsija, temveč živo udejanjenje Duha. Živi čudež si.”
Povzetek iz knjige Knjiga šamanov o življenju in prehajanju >>
