Sliši se skrajno enostavno. Preprosto si obuješ športne copate in se odpraviš na športno stezo ali nekam v naravo. Namesto, da hodiš, zalaufaš in že si na konju. Težko si je misliti, da v teku lahko kdo dejansko uživa. Dejstvo pa je, da moraš biti v nabijanje krogov ali golo natepavanje asfalta dejansko zaljubljen. Sicer te bo vse skupaj minilo, še preden boš imel na sebi »š« od švica. Aerobna vadba, ki je lahko solo ali v skupini – podobno kot kolesarjenje, plavanje ali hoja v hribe. Tip telovadbe, kjer je cilj čiščenje telesa, pridobivanje kondicije in dvig srčnega utripa. Ta kardiovaskularna vadba v primerjavi z drugimi športi, kjer so poleg osnovne športne opreme potrebni tudi ostali rekviziti (npr. žoga, lopar, kij), zahteva zelo malo. Da pa lahko ogromno. Ampak to slednje lahko razumejo le tekači.
Dvig srčnega utripa mogoče ni za vsakogar. Če ti srce nabija kot noro in te to spravlja v paniko, potlej težko verjameš v skrite moči teka. Vsake zdravstveno preverjene in dokazane informacije ti v tem primeru delujejo samo na papirju. Kljub dejstvu, da tekaška vadba v resnici prinaša celo goro prednosti. Najbolj očitna dobrobit teka – izguba odvečne teže, je povezana z izboljšanjem vsesplošnega počutja. Eno gre z drugim. Počutje nato vpliva na fizični izgled in s tem boljšo samopodobo. V paketu se lahko najdejo tudi zniževanje stresnega hormona, visokega tlaka in holesterola. Težko (ali pa lahko) je verjeti, da tek lajša depresijo ali pomaga pri tesnobnih občutkih. Ampak točno to je lahko stranski učinek čiščenja telesa. Navada kurjenja kalorij in maščob torej lahko dela male in velike čudeže.
To ne pomeni, da so našteti plusi zadosten razlog, da bo nekdo kar postal novopečeni tekač. Najbolj enostaven šport v teoriji je lahko najtežji v praksi. Roko na srce, enolično matranje na obroke se ne sliši ravno zabavno. Šport brez čarovnije. Non stop eno in isto. Neskončno ponavljanje brez sprememb in raznolikosti. Črno-bela mavrica. Vdih-izdih brez kakršnihkoli dodatkov. Lahko seveda menjaš tempo ali sam tekaški teren, ampak sam proces teka je v osnovi vedno isti. Če rekreativno športaš zaradi doživetja ali zabave, ker je rekreacija v osnovi telesno naporna, potlej je okoli teka smiselno narediti ogromen obvoz. Mogoče je v tem primeru katerikoli drug šport, ki vključuje skupino ljudi in več medsebojnega kontakta, boljša izbira. Seveda ni nujno, da so vsi tekači individualisti in samotarji, ampak se jih pa večina z namenom ne poslužuje skupinskih športov. Tek je v glavnem solo šport. Si sam s svojimi mislimi. Sam se spodbujaš in sam določaš tempo. Deluje malenkost osamljeno. Večina zato nikoli ne odkrije pravih barv teka.
Če pa že prestopiš mejo, pa se moraš najprej prepričati v smiselnost teka. Za nekoga bo dovolj odločitev, drugi bo moral samega sebe vreči na finto. Mogoče je najboljši odgovor na kako začeti »zelo počasi«. Štartati s hojo. Počasen začetek na redni bazi, ki sčasoma napreduje v hitro hojo. Da se telo postopoma navadi na dvig utripa. Zmerno stopnjevanje z razdaljo ali hitrostjo. Lahko tečeš na čas ali na razdaljo. Mogoče, da pri napredovanju in intenziteti igra vlogo tudi tvoja starost in nivo kondicije.
Tisti, ki redno teče, lahko pozabi na slabovoljnost brez pravega razloga. Tek mu bo namreč sam od sebe dal razlog, da bo slabe volje. Stvari, ki se slišijo lahke, so v resnici težke. Vsak namreč zna laufati, ampak malokdo pa se odloči za laufanje. Tudi zagretim tekačem se veliko večino dni ne bo dalo ponoviti monotonega postopka. Ampak mogoče je še vedno lažje iti kot pa ne iti. Če ne greš, to plačaš s slabo vestjo. Mogoče imaš zato rajši nizke cene teka. Potrpiš tiste pol ure. In, nagrada? Potoki znoja in eden boljših občutkov na svetu, da delaš nekaj dobrega zase.
Tekači smo ljudje, ki se gladko požvižgamo na vse težavnostne stopnje teka. Ker smo tekači, pač tečemo. Redko zavestno razmišljamo, ali je težko in kako se počutimo na tisti dan?! Če se preveč poglabljaš v idejo, da je težko, lahko samega sebe hitro odvrneš od teka. Kar pa seveda nočeš. Itak veš, da je težko. Zakaj bi se spraševal nekaj, kar veš, da je res?! Tudi, ko s kondicijo in kilometrino postane lažje, še vedno ni lahko. Da noro uživaš med tekom, bi bila svetovna laž. Večino časa loviš sapo, se prepričuješ, da zmoreš, ali se poskušaš zamotiti z mislimi in odplavati v lepši svet. Idealna bi bila popolna brezmiselnost.
Zakaj torej sploh tečeš? Mogoče je stvar v odloženi zadovoljitvi. V času teka trpiš zato, da lahko uživaš, ko s tekom končaš. Najboljši občutek pride čisto na koncu. Veličastna nagrada in moment dneva, zaradi katerega se prej nesmiselno početje končno zdi smiselno. Po končanem teku namreč pride do preobrata. Prevzame te globoko stanje umirjenosti. Fizična meditacija. Občutek hvaležnosti zaradi predanosti ideji in nato sreča, ki izhaja iz občutka dosežka. Višek dneva, ki na koncu sklene krog. Občutek vsemogočnosti, da od tiste točke naprej zmoreš narediti vse, karkoli si želiš. Tek je lahko tudi prispodoba za močan človeški karakter. Ker, če zmoreš iti na redni bazi čez fizični občutek nelagodja, potlej mogoče zmoreš tudi kakšno veliko lažjo stvar.
