Pri celem postopku povezanega dihanja je najpomembnejše to, da v sebi ohranimo buden tisti del nas, ki mu pravimo notranji opazovalec; če je le mogoče tudi takrat, ko pride do intenzivnih čustvenih reakcij. Valu čustev, ki udari na plan se torej povsem prepustimo, a ga hkrati tudi opazujemo. Seveda nekateri v začetku tega ne zmorejo; procesiranje se vseeno dogaja, le nekoliko počasneje. Obstajajo pa tudi izjeme, katerim lahko izvajanje povezanega dihanja celo škoduje. Odsvetujem ga npr. bolnikom z multiplo sklerozo. V psihološkem smislu je namreč v ozadju multipla skleroze občutek, da želiš pred nečem pobegniti, a nimaš kam. Povezano dihanje lahko pri njih sproži sproščanje strahu, pred katerim bi torej najraje pobegnili, a nimajo kam, to pa ima lahko za posledico to, da se bolečinska telesa, ki imajo v jedru naboj strahu, še okrepijo.
Drugi spremljajoči pojavi pri izvajanju povezanega dihanja
Bolečinska telesa v našem sistemu seveda vplivajo na našo kategorizacijo percepcije na ugodno in neugodno, hkrati pa so energijska baza našega lažnega jaza, ki definira naše doživljanje sebe in sveta. Lažni jaz se razvije v zasebno energijsko entiteto, ki želi preživeti. Močnejša je entiteta lažnega jaza, bolj doživljamo življenje kot bitko, v kateri je treba vse doseči s trudom, več imamo telesnih napetosti, bolj načeta sta naše fizično in psihično zdravje in manj energije imamo. In manj ko imamo energije, bolj se oklepamo znanega, pa četudi nam ne prinaša zadovoljstva. Zato vztrajamo v službah, kjer nas izkoriščajo, v partnerskih vezah, v katerih smo nesrečni itd. Nekje v sebi pa vemo, da moramo nekaj spremeniti, a naše odločitve spet usmerja lažni jaz, za katerega pa bi korenite spremembe pomenile smrt ali vsaj bistveno spremembo, česar noče. Če se torej odločimo, da bomo skušali do spremembe prek obiska katerega od seminarjev osebne rasti, bo lažni jaz poskrbel, da se bomo odločili za takšnega, ki sprememb ne bo prinesel, ali pa bomo hodili od enega do drugega seminarja, praktičnih vaj pa ne bomo izvajali. Lažni jaz je tudi v ozadju dejstva, da si veliko ljudi ne zna »izbrati« dobrega terapevta, če se odločijo za pomoč v tej obliki. Na ta način so za silo »zadovoljni vsi« – lažni jaz zato, ker se mu ni teba spremeniti, tista naša bit, ki je z njim prekrita, pa ima občutek, da le nekaj dela zase. A stvari se le slabšajo.
Povezano dihanje pa spremembe dejansko prinese in pomeni neposreden energijski napad na lažni jaz. Zato je povsem normalno, da imamo v začetku do vadbe velikanske odpore. Lažni jaz nam zato v bitki za preživetje sugerira brezvoljnost, prepričanja, da tehnika povezanega dihanja ni učinkovita, včasih pa skonstruira celo okoliščine, zaradi katerih povezanega dihanja »nimamo časa« izvajati. Tudi če zberemo dovolj volje za redno vadbo, so za večino prvi dnevi in tedni povezanega dihanja velikanska muka. Ko enkrat takšni odpori minejo, je to zelo dober znak in kaže na to, da obrambna struktura lažnega jaza popušča.
– Občutek utrujenosti:
Vzrokov za utrujenost je lahko več, nekateri pa so med seboj povezani. Zaradi številnih blokad se naš sistem navadi na šibkejše pretoke energije. Ko se po integraciji določenega števila bolečinskih teles in sprostitvi telesnih napetosti pretok energije v sistemu poveča, se sistem na novo stanje, ki ga ni vajen, odzove z občutkom utrujenosti. Drugi vzrok utrujenosti, ki je s prvim povezan, izhaja iz strukture celičnih receptorjev. Če smo leta in leta vajeni izkušanja nekega destruktivnega čustva, recimo strahu, se pri vsaki delitvi celic poveča število celičnih receptorjev, zadolženih za vnos vibracije strahu v celice, ki se na ta način strahu navadijo. Ko z redno vadbo iz sistema odpustimo bolečinska telesa, ki so projecirala situacije, zaradi katerih smo izkušali strah, takšnih situacij več ne izkušamo. A ker so celice te vibracije vajene, receptorji pa jo v vibracijskem okolju dobesedno iščejo, lahko to inicira poleg občutka utrujenosti tudi nervozo. Tretji najpogostejši vzrok utrujenosti pa je t.i. potisnjena utrujenost, prisotna predvsem pri hiperaktivnih ljudeh. Pri povezanem dihanju se osvobaja tudi ta, kar se prav tako odraža v ustreznem počutju.
– Razdražljivost
Precej naše energije v bolečinskih telesih izhaja iz potisnjenih čustev, katerih skupni imenovalec je jeza. Bolečinska telesa, nastala zaradi vsiljenih pravil in drugih razlogov, zaradi katerih jeze nismo izražali, zadržujejo v sistemu tista bolečinska telesa, ki v jedru nosijo jezo. So eden kontrolnih mehanizmov našega naučenega vedenja. Pri redni vadbi povezanega dihanja seveda razpadajo tudi takšni kontrolni mehanizmi, zato v tej fazi jezo večkrat izrazimo v vsakdanjih situacijah, po drugi strani pa je to tudi znak, da bomo z nadaljno vadbo bolečinska telesa tega tipa precej hitreje sprocesirali.
– Izbruhi različnih bolezni
V obdobju rednega izvajanja povezanega dihanja lahko pride tudi do izbruha bolezni. Do podobnega pojava recimo pride tudi pri razstrupljanju telesa z glino. Za kaj gre?
O tem, da se skuša telo bolečinskih teles osvoboditi skozi bolezen in bolečine, ter da je moč na bolezen gledati kot na poskus samozdravljenja telesa, sem pisal v prvem delu. S sintetičnimi zdravili torej proces osvobajanja destruktivnih energij, ki se je manifestiral skozi bolezen ali bolečino prekinemo, energijski problem, ki je bolezen sprožil, pa v sistemu ostane. Pri povezanem dihanju in pitju gline sprocesiramo tudi blokade, ki so jih povzročila zdravila, zato lahko pride do ponovnega izbruha bolezni, kakršno smo v preteklosti že imeli. V več kot 90% primerov je seveda najboljše s povezanim dihanjem nadaljevati, da se bolezen čim prej sprocesira. Če pa gre za manifestacijo kakšne resne bolezni, ne bo škodil posvet z zdravnikom, kateremu povejte, da izvajate povezano dihanje. Z malo sreče naletimo na zdravnika, ki razume, za kaj gre.
Mojemu znancu se je npr. pri povezanem dihanju sprožila pljučna infekcija. Šel je k svoji zdravnici in ji povedal za povezano dihanje, skupaj pa sta prišla tudi do tega, da je imel takšne infekcije že kot otrok. Zdravnica mu je rekla: »Lahko ti predpišem antibiotike in zadeva se bo hiro umirila, a vedeti moraš, da v tem primeru nisi z dihanjem ničesar naredil.«
O tem, da lahko pride pri povezanem dihanju do krčev v posameznem delu telesa, sem že pisal. Zlasti trdovratni so krči v rokah. Če se neprestano ponavljajo, je ena od mogočih rešitev ta, da imamo med vadbo del telesa, v katerem se krč konstantno pojavlja, v topli vodi. Na ta način se precej hitreje sprocesira. Vadba v kadi, polni tople vode tudi sicer intenzivira procese integracije bolečinskih teles, ni pa primerna za vsakogar. Dejstvo namreč je, da so intenzivni čustveni izbruhi pri povezanem dihanju značilni le za nekatere. Dogajajo se predvsem ob integraciji bolečinskih teles fiksacijskega tipa in sicer ljudem, ki imajo fokus ekstremno usmerjen na materialni svet in pogostokrat razmišljajo o problemih, povezanih z njim. Pri tistih, ki se ne sekirajo za vsako stvar in si v glavi ne vrtijo destruktivnih notranjih monologov, pa se med povezanim dihanjem pogostokrat na videz ne dogaja nič. A v resnici temu ni tako, le da prihaja do procesiranja na višjih energijskih ravneh. Da proces deluje, potem opazijo v večji sproščenosti v vsakdanjih situacijah, spontani spremembi prehrane in okusov, ki so jim všeč itd. Takšni lahko sam proces integracije okrepijo že v zgodnji fazi vadbe in sicer tako, da ritem dihanja pospešijo, izvajajo povezano dihanje skozi usta, ali pa v že omenjeni kadi polni tople vode.
