Transformacija je velika beseda za proces, preoblikovanje ali preobrazbo. Momentalna »kot bi tlesknil s prsti« transformacija se sliši izredno privlačno. Ali dejansko obstaja izven fantazije, pa je druga pesem. Preobrazba je običajno nekaj, kar traja dalj časa in je vse prej kot mačji kašelj. Vse, kar človeku ni vidno v trenutku, postane očitno v času. Transformacija se torej ne zgodi, ampak se dogaja.
Če bi veljalo prvo, bi do procesa preobrazbe prišlo po liniji najmanjšega napora. Najbolje, da kar v spanju ali med ležanjem na kavču. Zakaj bi se zagrizeni fitneser cele dneve fizično maltretiral v telovadnici in si dni, tedne in mesece organiziral okrog treningov, če bi to lahko storil takrat, ko ne trenira?! Zakaj bi prilagodil urnik telesnega okrevanja in celotno prehrano, če pa bi dobil identične rezultate kot sosed s trebuščkom, ki mu na kraj (zdrave) pameti ne pade, da bi šel na sprehod?! Če bi bilo spreminjanje lahko, potem bi vsi lahkotno skakali iz ene spremembe v drugo. Transformirali bi se takrat, ko ne bi imeli drugega dela.
Sprememba za 180 stopinj. Že sama beseda »sprememba« včasih zveni osovraženo. Ljudje se namreč nočemo spreminjati. In tudi če se hočemo, se moramo še vedno dalj časa nagovarjati. Iti čez notranji konflikt, da je stvari sedaj pač treba narediti drugače kot smo jih bil vajeni. Mogoče tudi, da je spremeniti obstoječo stvar težje kot pa se navaditi na nekaj čisto novega, kar v preteklosti nisi nikoli počel.
»Kakor si boš postlal, tako boš spal«. In tudi, če na taki ali drugačni postelji spimo vsi podobno, nič vrednega ne pade kar iz neba. Stvari se običajno zgodijo, ker ti delaš na njih. To še posebej velja za transformacijo. Zahteva tvojo miselno pozornost, ki ji sledi praktična implementacija. Hudičevo šteje, kaj razmišljaš. Če je kje in kdaj ključno-pomemben tvoj miselni ustroj, potlej je pomemben tam, kjer je potrebno vnesti neko spremembo.
V primeru preobrazbe je sprememba (mišljenja, početja) pravzaprav edina pot. Ni zgolj zaželena, ampak nujna. Potrebuješ jo, ker druge poti ni. Sploh, če bi rad imel nekaj, kar trenutno nimaš. Ko stvari delaš podobno kot običajno, vedno dobivaš podobne rezultate. Drugačen pristop pa je tisti, ki kliče po spremembi. Drugačno mišljenje in navade se odražajo v drugačnih procesih. Konsistentne spremembe čez čas pripeljejo do transformacije.
Med tem, ko so običajne misli samodejne in lahkotne, nove misli delujejo nenaravno in izven karakterja. Pijejo energijo tako kot dehidrirane rože pijejo vodo. So ogromni porabniki energije. Baterijo ti žrejo kot električni avto za mestno vožnjo, s katerim se odločiš iti na morje. Traja lahko kar nekaj časa, da neobičajno postane vsakdanje. Kdor prej ne vrže puške v koruzo, po daljšem deževnem obdobju zagleda mavrico.
Včasih je sprememba tako drastična, da se niti ne prepoznaš več. Kot da živiš življenje nekoga drugega. Tako kot zamenjaš oblačila glede na letni čas, se zdi, da predrugačiš tudi samega sebe. Sprememba ti s prstom pokaže na luknjo, ki jo je potrebno zakrpati. Osvetli ti temo, ki jo namerno ignoriraš. Lahko tudi razkrije umazanijo, ki jo namerno pometaš pod preprogo. Čeprav je mogoče rešitev, ki je ne želiš videti.
Vsaka transformacija je osebnostna in osebna istočasno. Ker vpliva na tvojo osebnost, te spremeni kot osebo. Včasih samo delno, drugič v celoti. Več malih sprememb tu in tam pa na koncu pripelje do celostne preobrazbe. Vpliva nate, ampak samo ti veš in vidiš, kako. Ti sam si namreč tisti, ki ti je vidno to, kar se s tabo dogaja v procesu. Včasih pa še ti sam ne veš točno skozi kaj greš, ko hodiš čez hribe in doline. Kasneje prideš do zaključka, da so ti stvari, ki jih nisi bil vajen, dale novo obliko. Življenje te je pregnetlo kot bi bil iz plastelina.
Lahko preoblikuješ svoj um ali menjaš poklic, se povzpneš na karierni lestvici ali začneš nov projekt. Lahko, da gre za uvedbo zdravega načina življenja in spremembo prehrane ter preoblikovanje telesa. Bodisi gre za psihično (duhovno, poklicno) ali fizično (vizualno, telesno) transformacijo, v vsakem primeru gre za skrajno osebno stvar. Intimno dogajanje za zaprtimi vrati tvoje psihe.
Preobrazba ni za vsakogar. Smiselna je za tistega, ki si jo osmisli. Smisel pa je kot po meri ukrojen suknjič. Tam, kjer je smisel, tam je običajno tudi želja in akcija. Mogoče, da je smisel prva in zadnja črka abecede, ko govorimo o transformaciji. Vse se začne z njim. Vse se konča z njim. In mogoče je tudi prava preobrazba možna samo in izključno takrat, ko je bazirana na smislu. Da ti življenje izplača pozitivne obresti v obliki dividend samo tam, kjer plačaš svoj davek.
