OGLAS

Obstaja nekaj, kar je že od nekdaj zaposlovalo filozofe – to je življenje in njegovi različni vidiki: ali se življenje nadaljuje, ali obstaja smrt, kaj se zgodi, ko se umaknemo s tega prizorišča življenja …

Je tudi nekaj, kar me osebno zelo čudi, namreč da je v tem trenutku milijone ljudi, ki jim je sojeno umreti. Vsi moramo umreti.

Včasih zaradi malce materialističnih značilnosti tega zgodovinskega obdobja pomislimo, da je bolje, če o tem ne razmišljamo preveč. Vedno mislimo, da je to nekaj, kar se bo zgodilo nekomu drugemu. Toda vidimo, da se vsi rodimo, živimo in moramo umreti.

OGLAS

Kot filozofu in kot človeku se mi zdi zelo nenavadno, da se ljudje bolj ne poglabljajo v to, kaj je življenje in kakšen je njegov smisel. So namreč stvari, ki nekatere zadevajo in drugih ne, kot so politična ali ekonomska vprašanja, in so stvari, ki so skupne vsem, med drugim dejstvo, da bomo vsi umrli. Zato me kot filozofa in kot človeka preseneča, da je toliko milijonov ljudi, ki se ne sprašujejo ali v velikih delih antične modrosti in pri velikih sodobnih mislecih ne poskušajo odkriti, kaj to pomeni in kaj je za vsem tem.

Kaj je živo?

Danes vemo, da so vse stvari na svoj način žive. Prej so razlikovali med organskimi in anorganskimi bitji in še danes v kemiji govorimo o organski in anorganski kemiji. Če nas torej nekdo vpraša, rečemo, da so živi pes, maček, človek – okno ali kos lesa pa ne. Zakaj?

Sedanje raziskave, ki so plod dolgoletnih naporov, kažejo, da vse stvari, vsa bitja izhajajo iz skupnih elementov – kemijskih, fizičnih odnosov, termičnih, električnih, magnetnih elementov itd.
Vem, da je zelo težko reči, kje je življenje in kje ga ni. Nam se morda zdi, da je maček živ, če zaprede, ko ga pobožamo, ali če glasno zamijavka, kadar ga kaznujemo. A tudi če udarim ob les, zaslišimo zvok … Zvok, ki prihaja iz tega starega etruščanskega prstana in lesa. To je zvok lesa. Če bi ta les razžagali ali raztolkli, bi ta delal “krak”, in ta “krak” je krik v agoniji umirajočega bitja. S filozofskega vidika ne moremo razlikovati med tem, kar je živo, in tem, kar ni.

Opazujemo lahko le relativne stvari

Klasična filozofija nas uči, da ne smemo operirati z absolutnimi elementi – na tem svetu je vse relativno. Tu ni nič absolutno veliko niti absolutno majhno. Ni ne črnega ne belega, ni ničesar, kar bi imelo absolutne značilnosti. V pojavnem svetu so vse stvari relativne. Jaz vam zdaj govorim, govorim vam neke besede, pred petnajstimi, dvajsetimi minutami pa vam nisem govoril, in čez pol ure vam prav tako ne bom več govoril. To so le funkcije trenutka, ki jih ne smemo zamenjevati z bistvom stvari.

Neka stvar ni ne dobra ne slaba sama po sebi, temveč je to odvisno od njene uporabe. Nož je lahko v rokah morilca ali napadalca z ulice sredstvo smrti, zatiranja, nož v rokah kirurga pa je element dobrega, rešitve. Ali je torej nož dober ali slab? To je relativno. Ali je ta oder velik ali majhen? Če ga primerjamo z mravljo, je gromozanski, če pa ga primerjamo z Madridom, je neznaten. Prostor ne pozna nobenih omejitev.

Če začnemo na življenjske težave gledati s tem merilom, bomo prišli do spoznanj, ki morda ne bodo popolna, vendar bodo človeška in nam bodo pomagala živeti. In tu je prvo vprašanje, ki se nam postavlja: kaj je življenje? Značilnosti, ki jih dajemo živim bitjem, so le njihove lastnosti, ne pa življenje samo po sebi.

Platon razlikuje med Lepim in lepimi stvarmi. Predstavljajmo si, da vidimo vrt, kip ali človeka, in rečemo, da so ta vrt, ta kip, ta človek lepi. Zakaj? Ker so del esence Lepega. To pomeni, da bi bilo “Lepo” esenca, bitje, ki presega vsakršno pojavnost in se v pojavnem svetu samo odraža. Prek pojavnega sveta odkrivamo, kaj je Lepo samo po sebi, čeprav se nam kakor pesek izmika iz rok in bolj kot ga stiskamo, bolj nam polzi med prsti

Tako lahko torej sklepamo, da je živo vse, kar nas obkroža.

Življenje se po besedah starih filozofov izraža kot delovanje, kot vsota delovanja. Za vse, kar je del te vsote, pravimo, da je živo, kar pa je zunaj nje, naj bi imelo drugačno življenje, ki ga včasih ne razumemo povsem.

Če Bog zares obstaja, če bogovi zares obstajajo, bi morali biti živi, vendar na nekakšni drugi dimenziji, drugačni od naše. Živi bi morali biti na drugi ravni zavesti in tudi čas bi moral zanje teči drugače. Čas je namreč prav tako zelo relativen. Za majhnega insekta je nekaj ur morda njegovo celo življenje. Za zvezdo je naše človeško življenje le trenutek. Zato je tudi merjenje časa zelo relativno. In znotraj teh relativnosti bi morali odkriti, kaj je skriti smisel življenja.

Nastanek in gibalo življenja

Kaj je življenje? Zakaj obstaja? In še: kaj nam življenje omogoča? Kako se izraža? O tem govorijo različni nauki, različna učenja.

V skladu z materialističnimi teorijami se je življenje pojavilo po naključju – skupaj so trčili nekateri elementi brez življenja in po tem trku ustvarili iskro življenja, ki se ves čas ohranja.

S filozofskega vidika ta teorija seveda ni preveč trdna, saj se lahko vprašamo – kaj je gibalo naključja? Lahko bi odgovorili, da nič, toda – ali lahko nič nekaj spravi v gibanje? To ni mogoče. Vsaka stvar, ki se giblje, potrebuje gibalo, nekaj, zaradi česar se giblje, tudi če je to gibalo takšno, kot si ga je predstavljal Aristotel, in sicer kot nekaj negibnega v nasprotju z vsem, kar se giblje. Tudi razmerja hitrosti so namreč zelo relativna.

Religijska prepričanja po drugi strani nosijo idejo o višjem kozmičnem Bitju, ki je pogosto poosebljeno in svojim stvaritvam vdahne življenje. Toda kdo je ustvaril to bitje, Boga, bogove, kakor koli jih že imenujemo? S svojim umom to zelo težko zaobjamemo.

Sposobnost za spoznavanje

Moji stari učitelji so me učili nekaj, kar menim, da lahko koristi nam vsem: predstavljajmo si um – svoj konkretni, ne višji um – kot nekakšno skodelico ali žlico. Če to žlico potopimo v kozarec vode, bomo zajeli kubični centimeter vode, in če jo potopimo v Tihi ocean, bomo prav tako zajeli kubični centimeter vode. To pomeni, da težava ni v tem, kam potopimo svoje vprašanje, da bi dobili odgovore, temveč moramo razširiti svoje polje zavesti, da bi lahko zajeli vse več vode. To pa je odvisno od posameznikovega prizadevanja.

Akropolitanska filozofija omogoča razvoj posameznika, čeprav se lahko povežemo, da bi bili skupaj, da bi se pogovarjali, da bi znanstveno ali literarno ustvarjali ali da bi tako kot zdaj poslušali bolj neformalen pogovor, preoblečen v predavanje. Toda nad vsem tem je iskanje in srečanje vsakogar med vami s samim seboj in svojimi težavami. Le notranja srečanja vam bodo dala notranjo gotovost, ki jo potrebujete. Vse drugo so takšna ali drugačna verovanja, pri čemer se ne nanašam le na religijo.

Svojevrstna vera je zmeraj prisotna pri človeku

Materialisti se posmehujejo obstoju duhov narave, ali angelov, ali bogov. In kakšen je njihov argument? Da jih nikoli niso videli. Filozofski odgovor na to je zelo enostaven: ste že kdaj videli atom? Ste že kdaj premerili razdaljo med Zemljo in Luno? Ste že kdaj videli Japonsko? Tako lahko podvomimo tudi v obstoj atomov, v razdaljo med Zemljo in Luno ali v dejanski obstoj Japonske.

Običajno razen izjem nihče med nami s tem nima osebne in neposredne izkušnje. To samo verjamemo, sprejemamo, tako kot sprejemamo obstoj Troje. Zato ni tako težko vsaj kot delovno hipotezo sprejeti obstoja inteligentnih bitij, čeprav so nevidna, bitij, ki na določen način upravljajo življenje, čeprav tega ne vidimo.

Tudi nekdo, ki je živel v karolinškem obdobju, ni videl mikrobov ali bakterij. Toda čeprav jih ni videl, je tedaj po Evropi razsajala kuga. Morda obstajajo bitja, ki spravljajo v gibanje moč življenja ali jo upravljajo, čeprav mi tega neposredno ne vidimo, temveč vidimo le posledice, kajti običajno vse vidimo prek posledic. Če zdaj spustim mikrofon, bi ta padel. Ali bi s tem videli zakon težnosti? Ne, videli bi mikrofon, ki je padel, nič drugega. Masa Zemlje, ki je veliko večja od mase mikrofona, je povzročila njegov padec. Videli smo učinek naravnega zakona, nismo pa videli zakona samega po sebi.

Tisti del življenja, ki ga vidimo, so njegovi zunanji izrazi. Če to sprejmemo, kdo nam lahko torej zanesljivo potrdi, da nismo obstajali, preden smo prišli sem, na to raven, in da ne bomo obstajali, ko nas ne bo več tukaj? Če na to pogledamo logično, če na to pogledamo filozofsko, nikakor ne bi mogli zanikati obstoja neprekinjenega življenja, obstoja toka, ki se nenehno manifestira.

Kdo bi lahko pomislil, da vse to traja omejeno, da gre le za vsoto tisoče in tisoče let. Morda, toda za nas je to večnost. Stare knjige z Vzhoda na primer vsebujejo zapise o manuvantarah in pralajah – ta obdobja so za nas večnosti, čeprav naj bi bilo predvideno število njihovih let omejeno, naj je resnično ali ne.

Vse je del velikega bitja, ki ima svoje cikluse

Stari modreci so menili, da je vse manifestirano del velikega makrobiosa, ogromnega živega bitja. Hindujci so ga imenovali Brama, ki se prebudi in zaspi, ki se prebudi in zaspi … Enako zgodbo poznamo na Zahodu, ko govorimo o Kralju sveta, ki se prav tako v nekem obdobju prebudi in v drugem zaspi. Očitno obstaja nekaj neprekinjenega, kar le mi vidimo kot prekinjeno, ker zavest usmerimo v eno ali drugo točko.

Stari filozofi so zato govorili, da ta univerzum ni naključje, temveč kakor ogromno živo bitje. Tudi platonisti in novoplatonisti so govorili o tem ogromnem živem bitju, katerega del je univerzum, ki naj bi imel s fizičnega vidika organe, tkiva ali celice, če ga primerjamo z našim telesom. Tako naj bi bili tudi univerzum, galaksije, sonca ali planeti le vitalni deli tega velikega bitja, ki potuje, ki od nekod prihaja in nekam gre.

Če se osvobodimo predsodkov, bomo videli, da vse potuje. Prepotoval sem puščave Egipta in druge kraje, kjer so se ohranile veličastne arhitekturne stvaritve, zgrajene pred tisoče in tisoče leti. Ko se jim približujemo, se od daleč zdi, kot da bi bile še vedno žive, da bodo ven celo stopili svečeniki in nas pozdravili, da se bodo Amonove vetrnice znova razprle. Toda bolj kot se približujemo, bolj vidimo, da je vse samo pesek, da so kamni razpokani, da so stebri postavljeni eni na druge, da se ne bi podrli … Ta stari tempelj je živ, nekoč je nastal, ko so klesali njegove kamne, izdelovali stebre in kipe. To je tempelj v Karnaku, ki je verjetno največji na svetu. Ta tempelj je bil najprej načrtovan zaradi teoloških, političnih, socialnih ali kakršnih že koli potreb. Zanj so bili zadolženi usposobljeni ljudje, ki so poiskali najustreznejše gradbene kamne. Omejili so zemljišče, na katerem naj bi stal in ki je moralo odražati razmejitev na nebu, da bi dosegli usklajenost med planeti in zemeljskimi simboli ter da bi bil tempelj most med nebom in zemljo. Opraviti je bilo treba tudi astronomsko-astrološke preučitve.

Ta veliki tempelj, ki so mu do obdobja Ramzesov in po njem dodajali vse več detajlov, je bil dolgo v uporabi, toda postopoma je začel kazati znake propada in bil sčasoma opuščen, se začel podirati, rušiti.
Univerzum ima nekje svoj začetek – naj bo ta v skladu z današnjimi teorijami velikega poka ali starimi teorijami, da je en del izšel iz obraza Brame ali ga je ustvaril določen bog. Univerzum potuje.

Vse ima svoj smisel, svojo smer

Stari modreci so menili – in filozofi lahko to misel podpremo – da to, kar so hindujci imenovali Sadana, smisel življenja, obstaja, ker je navzoče v vseh živih bitjih.

Vedno vztrajam, naj moji učenci opazujejo ogenj in vodo: če nekam izlijemo vodo, bo ta voda začela padati ali se premikati, gibati. Ima določeno modrost, nekaj išče, nekam gre ter teče in teče brez ustavljanja. Ko pa ne more več teči naravnost,spremeni smer, dela meandre, teče prek skal in gorá, dokler neizogibno ne prispe do morja. In kaj se zgodi, ko prispe do morja? Voda zaradi toplote izhlapeva in oblikujejo se oblaki. Ti oblaki plujejo po nebu, dokler iz njih ne pade dež. Tako voda spet postane voda in ko pade na tla, spet poskuša doseči morje.

Če ima voda to modrost, da lahko živi, išče, najde, sublimira ter se spet vrne z več izkušnjami in sklene svoj ciklus, zakaj za nas ne bi veljal isti zakon življenja? Če je tudi naše telo pretežno iz vode, zakaj ne bi tudi to iskalo istega cilja in zakaj se naša duša ne bi približevala Duši sveta, kot pravi Plotin, ravni, vibraciji, kjer se počuti bolj domače kot tu?

Ali ni isto z inkarnacijo in dezinkarnacijo, z rojstvom in smrtjo? Ko se rodimo, je kot bi nastal nekakšen oblak, ki naše duše “zgosti” v kapljice. Vsakdo med nami je ena kapljica in te kapljice se združujejo, potujejo, vse skupaj oblikujejo družbo, se povezujejo, oblikujejo skupine, dokler ne napoči trenutek, ko pristanejo v tem morju, s katerim se “navidezno” zlijejo. Morda obstaja kakšna kozmična sila, ki nas spet dvigne in nas spet spremeni v bitja duha, ki se nato spet spustijo na Zemljo.

Brez smisla bi bilo kruto

To, kar govorim, je logična možnost, čeprav so v preteklosti na to gledali kot na neizpodbitno resnico. Obstaja zelo stara hipoteza, v skladu s katero ima vse svoj razlog, kajti če ne bi bilo tako, ne mislite, da bi bilo življenje neizmerno kruto? Znašli bi se sredi prave norišnice. Predstavljate si: postavijo nas na prizorišče sveta, v Španijo, Tanzanijo ali kamor koli že, kjer smo se rodili. Pojavimo se, smo otročički, in rečejo nam: “To so mami, oči, babica.” Nato nas pošljejo v šolo, študiramo, živimo, ljubimo, sovražimo, spopadamo se s težavami – in ko se naposled naučimo živeti, nam ta ista roka, ki nas je privedla na to prizorišče, odvzame življenje. Ko imamo več izkušenj, ko bi lahko zares obvladovali stvari, nas iztrgajo iz življenja in ga moramo zapustiti.

Če vse to ne bi imelo smisla, če ne bi imelo kontinuitete, bi bil ta svet nor.

Inteligentna zasnova vsega

Opazujte najobičajnejšo rastlino, katero koli, ki jo imate v svojih domovih, in videli boste neizmerno inteligenco, s katero je bila načrtovana. Danes govorijo o termičnih ploščah za izkoriščanje sončne svetlobe, da, toda že od predkarbonskega obdobja so obstajale termične “plošče” za izkoriščanje sončne svetlobe: to so bili listi rastlin. Listi rastlin izkoriščajo sončno svetlobo za fotosintezo. Poleg tega lahko rastline prek kapilarnega sistema (ki so ga fiziki odkrili pred nekaj stoletji) dosežejo, da njihovi življenjski sokovi pripotujejo od korenin do listov, se obnovijo in se spet spustijo proti koreninam. To pomeni, da je vse veličastno, čudovito zamišljeno. Ustavimo se zdaj pri kakšni živali, na primer pri panterju ali tigru. Zakaj ima tiger proge in zakaj ima panter v Braziliji lise?

Tiger ima proge, ker živi med bambusi, saj se lahko tako zakamuflira, da ga praktično ni mogoče videti. Panter v Braziliji pa ima lise, ker živi v gozdu, v katerem je veliko rož in listov, ki so različnih barv, od temnih do zlatih, tako da se lahko tudi panter zlije s pokrajino.

Vse to pomeni, da obstajajo tudi druge vrste inteligence, ki si zamislijo ali so si zamislile arhetipe za rastline in živali. In kaj pravite na primer o mineralih? Ste videli skale, kamne, kristale? Ste videli, kako popolno so zasnovani, morda še bolje kot Velika piramida? Kako to, da je lahko Narava iz ene same snovi, ogljika, ustvarila neurejen grafit in prozoren diamant? To dokazuje, da v celotni Naravi obstaja inteligenca, ki nam vlada, da je vse do potankosti zamišljeno.

Tisti ali To, kar si je zamislilo nenavaden pogon, ki amebam omogoča premikanje, to, kar si je zamislilo, da imajo ptice votle kosti, da bi lahko letele, to, kar je zasnovalo luske rib, da bi se te lažje gibale po vodi, in jih obdarilo s plavalnim mehurjem, da bi se dvigovale in spuščale kot sodobne podmornice – če si je Tisti vse to zamislil, zakaj ne bi mislil ne le na našo fizično sestavo, temveč tudi na psihološko, mentalno sestavo in ne nazadnje na naš smisel?

Za koga je ustvarjena vsa ta popolnost?

Zakaj bi mislili, da je ta kozmična Inteligenca poskrbela za rastline, za živali, za minerale, ni pa poskrbela za ljudi, čeprav smo tudi mi živa bitja? Življenje obstaja in je inteligentno zasnovano zaradi Nekoga ali Nečesa ter do potankosti zamišljeno. Zakaj? Zakaj si je Inteligenca tako močno prizadevala, da bi vsem stvarem dala to čudovito harmonijo? Za to mora obstajati nekakšen razlog. Nihče ne naredi mostu, če ga nihče ne bo prečkal. Nihče ne izdela ladje, če v njej nihče ne bo plul. Nihče ne izdela stola, če v njem nihče ne bo sedel. Očitno je, da imata naša organska struktura in organska struktura Narave določen namen, da bi ju izkoristilo nekaj, kar bo trajalo dlje od samega telesa, nekaj kar ga bo uporabilo. In “to”, kar ga bo uporabilo, filozofi imenujemo duša, duh, ki potuje prek različnih oblik.

Neznanje prinaša bolečino

Jasno da, potopljeni kot smo v to ječo iz mesa, v svoje ekonomske, družinske, eksistencialne težave, včasih z veliko težavo razmišljamo o teh vprašajih. Spominjam se odlomka iz Ovidijeve knjige Umetnost ljubezni, ki je name naredila zelo velik vtis, ko sem jo prvič prebral. Ovidij je bil, kot že veste, eden velikih pesnikov iz obdobja cesarja Avgusta in lahko rečemo, da je bil – mislim, da se v Španiji reče tako – malce ponočnjakarski. Ponoči je rad pohajal z ženskami, pil, zelo pozno legal spat (ali bolje rečeno zelo zgodaj, ko je že vstalo sonce) … A ne glede na vse to je bil vseeno Ovidij.

Med številnimi drugimi stvarmi nam pripoveduje, kaj se mu je pripetilo z eno od njegovih ljubic, katere ime si je izmislil (v tistih starih časih je zaradi dostojanstva dam obstajal lep običaj, da jih niso poimenovali po pravem imenu, temveč so si ga izmislili). Imenoval jo je Korina, za katero ne vemo, kdo je bila. Ovidij pravi, da je ob neki priložnosti prišel v palačo Korine, dame iz visoke rimske družbe, ki je imela v lasti dragocenosti, med katerimi je bil tudi papagaj, verjetno iz Indije, ki je znal govoriti. Papagaj je ponavljal vse, kar je govorila, odgovarjal, se z njo pogovarjal, bil je skratka čudovita družba. Ovidij je prišel in zagledal Korino v solzah, kako je v rokah držala papagaja, ki je bil očitno mrtev. Papagaj je ležal v njenih rokah in Korina je jokala. Ovidij jo je vprašal: “Korina, zakaj jočeš?” In odgovorila je: “Se spomniš tega papagaja, ki se je pogovarjal z nama, ki je ponavljal najine besede ljubezni, najine pesmi, ki je bil čudovit dragulj, zelen kakor smaragd? Zdaj je le kup perja, nič več. Kje je papagaj? Kaj se je zgodilo? Zakaj mora vse miniti?”

Ovidij jo je poskušal potolažiti, jo vpeljati v stvari, ki jih ni vedela, in ji dejal: “Vedeti moraš, Korina, da obstaja nebo, kjer prebivajo ljudje, in obstaja tudi nebo za živali. Med nebom ljudi in živali je še majhno območje, kjer živijo višje razvite živali, tiste, ki se lahko tudi pogovarjajo s človekom in ponavljajo njegove besede ter tam tolažijo živali tako, da jih spominjajo na glasove njihovih gospodarjev. Nato se znova vrnejo na Zemljo, da bi spremljale ljudi.” Korina je jokala in dejala: “Ne, meni ne pripoveduj tega. Tu je le kup zelenega perja, to ni več moj papagaj, ni ga več.” Nato pa je papagaj v zadnjem naporu pred smrtjo dvignil svojo glavico, pogledal Korino in dejal: “Korina, Korina, smrti ni.”

Ne izgubiti smisla izpred oči

Zelo lepo se je srečati s temi starimi primeri. Zelo lepo je pomisliti, da živali, rastline in drevesa včasih umrejo v miru, ker imajo spoznanja, ki smo jih izgubili, ker smo življenje preveč intelektualizirali. Izgubili smo védenje o svoji lastni nesmrtnosti, izgubili smo védenje o svojem notranjem življenju, izgubili smo védenje o svoji nesmrtni duši.

Danes moramo to védenje spet obuditi, kajti globoko v sebi – in to kljub vsej svoji napredni tehnologiji – smo včasih žalostni; čeprav živimo v velemestih, čeprav smo sredi ljudi, čeprav se lahko pogovarjamo in beremo časopise, gledamo televizijo ali poslušamo radio, se včasih počutimo zelo same, neznansko same. Včasih bi si želeli, da bi nam kdo kaj povedal, kot ta papagaj, da smrti ni, da ima to življenje smisel, da ima smer – in očitno je, da jo ima.

Če v zraku zagledate puščico – ne boste pomislili, da jo je nekdo izstrelil z lokom in da leti proti tarči? To, kar vidimo v življenju, je puščica v zraku, in to puščico je izstrelil božanski Lokostrelec. Nekoč nas je nekaj tiho in nezaznavno potisnilo v čas in prostor, vendar potujemo proti tarči, nekam bomo prispeli. Celotno naše življenje ima smisel, smisel imajo naši trenutki veselja, ker nas spodbujajo, da živimo še naprej, in smisel imajo tudi naši težji trenutki in naše solze, ker nam omogočajo nabiranje izkušenj, omogočajo nam, da postanemo modrejši in morda celo malo boljši.

Tisti, ki so z drugimi delili smeh, vedo, kako dobro je to za entuziazem, in tisti, ki so delili solze, vedo, kako dobro je to za povezovanje duš. Kajti v tem življenju in v tej Naravi nič ni zares slabo, vse je v svojem skritem smislu dobro.

prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole
Zapis po predavanju, ki je potekalo oktobra 1987 v Madridu