Pomlad pride tiho, kot dih, ki prebudi speče dele nas.
V njej je nekaj, kar ne razlaga, temveč preprosto ve.
Nekaj, kar utripa globlje od misli.
Srce ni le ritem, ki nas ohranja pri življenju,
je prostor, kjer življenje zares zaživi.
Tam se rojevajo občutki, ki nimajo besed,
in odločitve, ki jih razum šele kasneje dohiti.
Ko svet postane preglasen, srce ostaja tiha resnica.
Ne sili, ne prepričuje – samo vabi.
Vabi k pristnosti, k mehkobi, k pogumu, da smo to, kar smo.
Pomlad nas uči prav tega.
Drevesa ne razmišljajo, ali bodo ozelenela – preprosto zacvetijo.
Tudi v nas je ta moč, ta naravni tok, ki nas vodi naprej.
Ko mu zaupamo, se nekaj premakne.
Koraki postanejo lažji, odnosi globlji, svet bolj živ.
In nenadoma ne iščemo več poti – postanemo pot.
Naj bo ta pomlad opomnik,
da je največja modrost pogosto najbolj tiha.
In da odgovori, ki jih iščemo, že dolgo nežno utripajo v nas.
Helena
